Jakob III. Lamberg je bil ena najmarkantnejših osebnosti prve polovice 16. stoletja na Kranjskem. Bil je sin slavnega viteza Gašperja (1463–1515/17), mladostnega tovariša in spremljevalca cesarja Maksimilijana, čigar dvoboji z drugimi vitezi so našli mesto oz. upodobitev v znameniti turnirski knjigi. Jakob je bil zelo ponosen na očetove dosežke: njegovo turnirsko knjigo je kazal svojim gostom in jih pred odhodom prosil, da so se vanjo podpisali. Po postavi menda bolj majhen, drugače pa izredno odločen, avtoritaren in častihlepen je z mesta deželnega glavarja kot pravi deželni knez upravljal s Kranjsko. Nekatere ohranjene prigode iz njegovega življenja ga prikazujejo tudi kot prepirljivega, spletkarskega in maščevalnega človeka. Janez Jožef baron Egkh, s katerim se je v začetku leta 1557 zapletel v afero s sramotilnim pismom, ga je opisal takole: »Vsakomur škoduje, se šopiri, razkazuje svojo ošabno modrost nasproti vsem stanovom, celo proti svojim prijateljem.« Čeprav je tudi sam prestopil v protestantsko vero, se zdi, da bolj iz pragmatičnosti kot iz globljega prepričanja. Ostali protestantski plemiči na Kranjskem so celo sumili, da prav Lamberg in njegov sin ovajata Primoža Trubarja na dvoru.
Vendar pa je Jakobu Lambergu po drugi strani treba priznati, da je kot senior celotne lamberške rodbine dobro poskrbel za njeno blagostanje. Razširil je rodbinsko posest in obnovil kar nekaj gradov. V renesančnem stilu je prezidal in povečal srednjeveške gradove Kamen pri Begunjah, Glanz oziroma (Novi) Gutenberg in Gamberk v Zasavju, hkrati pa je dal na lokaciji manjšega srednjeveškega stolpastega dvora Boštanj pri Žalni blizu Grosupljega zgraditi monumentalni in reprezentativni novi renesančni utrjen dvorec. V večjo čast in slavo svoje rodbine je nekaj let pred smrtjo sestavil obsežno genealogijo Lambergov.
Njegov moto je bil »Bog, daj srečen konec!«, ki ga zasledimo na njegovih heraldičnih ploščah. Ena takšnih je nastala tudi leta 1549, ko je dal prezidati grad Kamen. Pozneje so njegovi nasledniki Kamen opustili in se sredi 18. stoletja preselili v nižinski Kacenštajn v Begunjah, ki je bil dolga stoletja pred tem v lasti Kacijanerjev. Na Kacenštajn so prenesli tudi grbovno ploščo in jo vzidali v na dvorišču dvorca. Tudi ta plošča je sestavljena iz lamberškega grba in napisa, ki prosi Boga za srečen konec: ANNO DNI § / M § D § XLVIIII / LIES § MICH § MACHE[N] § HER / IACOB § VON § LAMBERG § ZV[M] § / STAIN § RITTER § ROM § KVN § MT § / RAT § DISER § ZEIT § LANNDTS= / VERWESER § IN § CRAIN § VND § / WVNSCHT § SEIN § NACHKVMEN § / ZVR § SEEL § LEIB § EER § VND § GVET § / ZV § WANDELN § IN § GOTES § HVET § / GOT § GEB § GLVCKHSALIG § END.
Večina virov kot letnico Jakobove smrti navaja 1566, čeprav Dušan Kos domneva, da je dejansko umrl šele leta 1569. Zadnja tri leta naj bi namreč preživotaril bolan in morda celo prizadet od kapi. Ali mu je Bog namenil srečen konec, ki si ga je vse življenje želel, ostaja torej vprašljivo.

Literatura:
Dremelj, Luka: Začetki rodbine Lamberg na Kranjskem (s poudarkom na liniji s Kamna in Gutenberga). Kronika 70, 2023, št. 1, str. 5-28 (DOI: 10.56420/Kronika.71.1.01)
Kos, Dušan: Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Ljubljana, 1997.
Sapač, Igor: Gutenberg in Glanz oziroma Novi Gutenberg. Stavbnozgodovinski oris. Kronika 68, 2020, št. 3 (Iz zgodovine Tržiča), str. 375–438.
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana, DZS, 1982.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Gorenjska. Ob zgornjem toku Save (knjiga 6). Ljubljana: Viharnik, 1996.
Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik, 1994.
Žvanut, Maja: Korespondenca dveh kranjskih plemičev iz sredine 16. stoletja. Zgodovinski časopis 43, 1989, str. 477–506.