Lambergi so bili ena od plemiških rodbin z najobsežnejšo posestjo, ne le na Kranjskem, temveč tudi v drugih habsburških deželah. Njihova posest je bila v 17. stoletju tako obsežna, da je kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor izdelal topografijo lamberške posesti in jo na Bogenšperku leta 1679 izdal kot samostojno knjižico. Številčnost rodbinskih članov je posledično vodila v nastajanje številnih linij in vej, ki so se imenovale po najpomembnejših gospostvih. Tako so nastale črnelska, gutenberško-kamenska, ortneško-ottensteinska, snežniška, poppendorfska in boštanjska linija.
Ena od lamberških posesti je bila tudi Brdo pri Lukovici. Na mestu današnje ruševine je v 15. stoletju stal dvor, ki ga je sredi 16. stoletja Janez Lamberg s Črnelega in Mengša prezidal v utrjen renesančni dvorec. Delo je dokončal njegov sin Andrej s Črnelega in Jabelj. Kot okvirno leto dokončanja gradbenih del lahko vzamemo letnico 1552, ki je poleg napisa in lamberškega grba vklesana v spominsko heraldično ploščo nad vhodom v grad. Napis se v celoti glasi: DAS·GEBAY·HAT·DER·EDL· / VND·GESTRENG·HER= / R·HANS·VON·LAMBER= / G·ZVM·ROTENPVH= / EL·VND·MÄNSPERG· / ZV·ERBAVEN·ONGEF= / ONGEN·NOHMOLS·D= / VRH·SEINEM·SVN· / ANDREN·VON·LOM= / BERG·ZVM·ROTENP= / VHEL·VND·HOBOCH· / MIT·GOTES·HILF· / VOLLENDT·BORDEN. Pravzaprav je presenetljivo, da je omenjena plošča ohranjena v zelo dobrem stanju, glede na to, da je bil grad požgan med drugo svetovno vojno, v povojnem času pa prepuščen sistematičnemu propadu.
Razen gradu Brdo Janez in Andrej Lamberga nista pustila drugih opaznejših sledi. Janez je bil najstarejši sin Žige (Sigismunda) II. mlajšega Lamberga, vrhovnega dvornega lovskega mojstra in vzgojitelja kralja Ferdinanda. Poleg dveh sester je imel še tri brate, od katerih Andrej velja za graditelja novoveških Jabelj, Jurij pa za graditelja novoveških Zapric. Janez je bil poročen s svojo sestrično Kirhfeldo pl. Obračan, s katero je imel osem otrok. Kot se zdi, nobeden od petih sinov ni nadaljeval veje, čeprav sta bila vsaj dva (Gašper in Žiga) poročena. Andrej, naslednik očeta Janeza na Brdu, je ostal samski, zato so grad dedovali bližnji sorodniki, dokler ga niso leta 1622 najprej zastavili, nekaj let kasneje pa prodali. Ta prodaja je bila značilna za družinsko politiko Lambergov od 17. stoletja dalje, ki je rodbino počasi, a vztrajno oddaljevala od slovenskega prostora in jo vodila v druge habsburške dežele. Vez med Lambergi in slovenskimi deželami pa se je dokončno pretrgala leta 1810, ko je Janez Nepomuk grof Lamberg iz glavne gutenberško-kamenske linije prodal združeni begunjski gospostvi Kamen in Kacenštajn in se odselil na moravski grad Kvasice.

Literatura
Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi, Ljubljana: DZS, 1999, str. 67.
Kos, Dušan: Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Ljubljana, 1997.
Potočnik, Mitja: Grad Brdo skozi stoletja. Novo mesto, 2008.
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana, DZS, 1982.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Gorenjska. Območje Kamnika in Kamniške Bistrice (knjiga 7). Ljubljana 1997, str. 12–17.