Predjamski grad s svojo skoraj tisočletno razburkano zgodovino danes privablja številne obiskovalce, ki se navdušujejo predvsem nad zgodbami o podvigih roparskega viteza Erazma Jamskega in njegovi tragični smrti. Malo manj pa je znana zgodba o knezih Windisch-Graetzih, ki so v drugi polovici 19. stoletja neudobni, vlažni in v tistem času težko dostopni grad rešili pred propadanjem in poskrbeli za to, da se je ohranil do današnjih dni. Windisch-Graetzi so predjamski graščaki postali leta 1846, ko je Sofija grofica Coronini knezu Veriandu Windisch-Graetzu prodala Predjamski grad skupaj z Logatcem, Planino (Hošperk) in Šteberkom. Zakaj in kako so Windisch-Graetzi v drugi polovici 19. stoletja pravzaprav postali eni največjih zemljiških posestnikov na slovenskih tleh, pa pripoveduje zanimiva družinska zgodba.
Veriandov oče grof Jožef Nikolaj (1744–1802) je bil znan kot vešč pisatelj, filozof in vnet zbiratelj družinskih listin. V starih pergamentih je večkrat naletel na izraz »Windische Mark«, ki si ga kot laik ni znal natančno razložiti, je pa zaradi podobnosti z njegovim družinskim imenom vsekakor buril njegovo domišljijo. Neznan mu ni bil niti Veriand iz (Slovenj) Gradca (Weriand de Grez), ki se omenja v neki listini iz leta 1091. Jožef Nikolaj je v svojem navdušenju napletel zgodbo, po kateri je bil Veriand izpred sedmih stoletij začetnik družine Windisch-Graetz in je gospodoval na obsežnem ozemlju današnje Dolenjske in Spodnje Štajerske oz. »vindišmarke«. To ozemlje je bilo po njegovih predstavah zgodovinska dediščina Windisch-Graetzev. Te njegove ideje so se odražale tudi v družinskem življenju. Svojega drugorojenca je poimenoval Veriand in ga vzgajal v duhu svojega romantičnega prepričanja.
Čeprav je Jožef Nikolaj umrl, ko je bilo malemu Veriandu le 12 let, so očetove ideje v sinu dozorevale in se uresničile na edinstven način. Veriand se je namreč kot odrasel vrgel v kupovanje posesti v južnih predelih takratnega avstrijskega cesarstva in s tem skušal ponovno obuditi domnevno dediščino Windisch-Graetzev – grofijo Windisch-Graetz oz. »Windisch Mark«. Tako je v dobrih tridesetih letih (1828–1858) v njegove roke prešlo preko 45.000 hektarjev zemlje na današnjem slovenskem prostoru, ki so tvorili njegovo, »Veriandovo grofijo«. Poleg že omejenih notranjskih gospostev, ki je leta 1846 kupil od grofov Coroninijev, je imel na Kranjskem v lasti še Bogenšperk, Slatno ter Mali grad, na Štajerskem pa je bil graščak v Konjicah (kamor je sodil tudi dvorec Trebnik), na Podsredi, Bizeljskem (skupaj s Kunšperkom), Oplotnici in Galenhofnu. Večino posesti je po Veriandovi smrti leta 1867 podedoval njegov starejši sin Hugo Alfred (1823–1904), za njim pa njegovi potomci, ki so bili tako na Slovenskem prisotni vse do druge svetovne vojne.
Grad Predjama, kjer lahko v eni od sob še danes občudujemo izredno lep bakren grb Windisch-Graetzov, ni bil med njegovimi pomembnejšimi pridobitvami. Knez je dal grad sicer preurediti v udobnejšo rezidenco, uredil je tudi dostopno pot, kljub vsemu pa stavba večjih prezidav ni bila deležna in je v veliki meri ohranila svojo staro podobo. Grad je bil še vedno relativno neudoben za bivanje, zato je služila bolj kot lovska pristava bližnjega dvorca Hošperk (Planina).

Literatura:
Sapač, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji – III. Notranjska. Med Planino, Postojno in Senožečami. Ljubljana: Viharnik, 2005, str. 44-67.
Stopar, Ivan: Predjamski grad. Postojna: Postojnska jama, 2001.
Windisch-Graetz, Hugo-Vinzenz: Unsere Familiengeschichte. Selbstverlag, 1959, str. 9–12, 30–34.