Rodbina Zanetti, ki je v 17. in 18. stoletju bivala na Kranjskem, je bila po rodu iz Benetk. Eden njenih članov, Antonio († 1691), sin Bartolomea in Nikolaje, se je kot trgovec v tridesetih letih 17. stoletja naselil na območju Škofje Loke, natančneje na Suhi, in vodil uspešno trgovino med Kranjsko in Benetkami. Po lastnih besedah je v deželo vsako leto pripeljal 50.000 goldinarjev, da je z njimi nakupil razno blago in ga izvozil v domovino. Drugi loški trgovci nad njim in njegovo družino niso bili preveč navdušeni; skupaj z loškim glavarjem so ugovarjali, ko se je Antoniov sin Bartolomeo/Jernej († 1692) potegoval za loško meščanstvo, a je bilo njihovo nasprotovanje neuspešno.
Negodovanje loške konkurence podjetnih Zanettijev ni ustavilo. Da bi se laže in bolj neovirano posvetili poslu, je Antonio zaprosil za povzdig v plemiški stan. Plemiški status je poplemenitencu med drugim prinesel spremembo glede jurisdikcije – poplemeniteni meščani niso bili več podsodni mestnemu sodišču, temveč ograjnemu. Na to je najbrž računal tudi Zanetti. Njegova prošnja je pri cesarju naletela na odprta ušesa, verjetno toliko bolj, ker je imela gospodarska uspešnost Zanettijev blagodejne učinke tudi na cesarsko blagajno – vanjo se je iz njihovega mošnjička vsako leto nakapljalo 25.000 goldinarjev. Cesar je Antoniovi prošnji ustregel ter njega in vse njegove potomce leta 1661 povzdignil med plemiče Svetega rimskega cesarstva. Ali so imeli Zanettiji kakšno obliko plemstva (beneški patricijat) že pred tem, ni čisto jasno, saj se že pred letom 1661 včasih imenujejo »de Zanetti«. Vsekakor pa so uporabljali grb, ki jim ga je cesar leta 1661 izboljšal tako, da je v srčni ščit dodal črnega cesarskega orla. V grbu so upodobljene tudi nekakšne palice, ki so se zdele celo cesarski pisarni tako nenavadne, da so Zanettije prosili za pojasnilo. Odgovor je v očetovem imenu poslal Jernej Zanetti in navedel, da gre za »bastone« brez dodatnega pojasnila o njihovi simboliki. Cesarski pisarni je to očitno zadostovalo in v diplomi, ki je bila izdana v latinščini, so omenjene palice prevedli v »baculi«. Takšne palice so bile v preteklosti simboli družbene moči, zlasti v religioznem pomenu besede, v heraldiki pa so pogosto označevale tiste rodbinske veje, ki niso izhajala od prvorojenca. Morda je bilo tako tudi v primeru Zanettijev.
Zanettiji so se v naslednjih desetletjih povsem ustalili na Kranjskem in spletli tesno sorodstveno mrežo z lokalnim, zlasti nižjim plemstvom. V Škofji Loki je trajen spomin zapustil najstarejši sin Jerneja Zanettija – Franc Anton (1661–1705). Bil je očetov glavni dedič. Podedoval je nepremičnine in (verjetno) tudi trgovsko dejavnost, a je še razmeroma mlad umrl brez potomcev. V mestni cerkvi sv. Jakoba so okoli leta 1700 po njegovem naročilu dokončali oltar sv. Rešnjega telesa. Verjetno je dal ob tej priložnosti nad oltar namestiti tudi rodbinski grb, ki ga tam vidimo še danes.
Kranjska linija Zanettijev je v moški liniji izumrla v začetku 19. stoletja, še kakšno stoletje pa se je nadaljevala veja na Dunaju.

Literatura:

Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje. 1. del – Od Billichgrätzov do Zanettijev. Ljubljana: Viharnik, 2014, str. 216–212.