V Mengšu je v obzidju okoli župnijske cerkve sv. Mihaela vzidanih več nagrobnih plošč. Med njimi je tudi plošča Baltazarja pl. Witza (1609–1650), duhovnika, apostolskega protonotarja in župnika v Mengšu. Baltazarjevi predniki so na Kranjsko najverjetneje prišli iz nemških dežel. V Ljubljani se prvič omenjajo v drugi polovici 16. stoletja. Leta 1570 je bil med ljubljanske meščane sprejet krojač Jurij Witz. Družina je bila v tem času protestantska, kakor večina drugih v Ljubljani, pozneje pa se je spreobrnila v katolištvo, sicer ne bi bila mogla ostati na Kranjskem. Na nadaljnjo usodo družine Witz je najbolj vplival Marko, najstarejši sin krojača Jurija, ki se je rodil okoli leta 1569. Po očetu je proti koncu stoletja podedoval vinotoč v Križevniški ulici 12, kmalu pa se je začel ukvarjati tudi s trgovino (najverjetneje z vinom in žitom) in si tako pridobil veliko premoženje. Leta 1608 je kupil ob Glinščici pri Ljubljani (na območju današnjega Viča) travnik, mlin in kmetijo in tam sezidal dvorec, poimenovan Glince. Posest na Križevniški ulici pa je leta 1630 zaokrožil s hišo na številki 9 (danes 7).
Kot bogat in ugleden meščan je Marko Wiz postal član notranjega mestnega sveta in v njem opravljal funkcijo višjega mestnega blagajnika, večkrat pa je bil izvoljen tudi za mestnega sodnika in župana. Njegovo življenje ni bilo vedno moralno neoporečno, saj je zaradi nejasnega finančnega poslovanja prišel večkrat v spor z mestnim svetom in posameznimi meščani. Leto 1630 je bilo eden od vrhuncev njegovega življenja, saj je bil tega leta povzdignjen v plemiški stan s predikatom, ki je vseboval ime njegovega dvorca na Glincah. Hkrati je prejel tudi izboljšavo grba, kar kaže na to, da je grb uporabljal že pred tem. Obrazložitev povzdiga med plemstvo razkriva tudi zanimivo podrobnost iz Markove mladosti – kar deset let se je namreč aktivno vojaško udejstvoval proti Turkom na Ogrskem in na ozemlju Hrvaške in Morske krajine. Markovo razgibano življenje je bilo za 17. stoletje nenavadno dolgo. Umrl je leta 1654, star več kakor 80 let.
Marko pl. Witz je imel več otrok, med katerimi so odrasli trije sinovi. Eden od njih je bil tudi Baltazar, ki je postal duhovnik. Druga dva brata Karel in Janez in Andrej sta bila zaposlena pri kranjskem rudarskem sodišču in sta bila oba prejela višji plemiški naziv s predikatom Witzenstein, ki je postopoma izrinil prvotno ime Witz, hkrati pa sta bila oba deležna tudi izboljšave oziroma spremembe rodbinskega grba. Baltazar, ki ni bil zajet v te dodatne povzdige na plemiški hierarhični lestvici, je obdržal prvoten grb iz leta 1630 in takšen je upodobljen tudi na njegovi nagrobni plošči v Mengšu.

Literatura:
Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem, 17. stoletje; 1. del: Od Billichgrätzov do Zanettijev. Ljubljana: Viharnik, 2014, str. ***