Grb rodbine Pavich-Pfauenthal v Kamniku
KAMNIK, POKOPALIščE ŽALE
Nahajališče grba: nagrobna plošča
Ob cerkvi na osrednjem kamniškem pokopališču Žale stoji kamnit nagrobnik. Vanj je vstavljena kamnita plošča, ki razkriva, da nagrobnik pripada plemiški rodbini Pavich-Pfauenthal. Nad to ploščo je vklesan tudi rodbinski grb, ki pa ga je tako močno načel zob časa, da heraldične elemente v njem prepoznaš, le če veš, kaj moraš iskati. V grbu je namreč upodobljen pav, ki v krempljih stiska kačo.
Pavichi oz. Pavići so bili dalmatinska rodbina, ki je imela plemiški status že v stari domovini. Prvi, ki se je tesneje povezal s habsburškimi deželami, je bil Anton Pavić (1740–1807), ki je 40 let služil v 4. slunjskem obmejnem pehotnem polku. Udeležil se je 15 bitk oz. vojnih pohodov in v njih je bil večkrat ranjen, padel pa je tudi v vojno ujetništvo. Leta 1796 se je upokojil in naslednjega leta postal župan vojaške občine Zemun. Cesar Franc II. ga je za njegove zasluge v začetku leta 1799 povzdignil v avstrijski dedni plemiški stan. Ker je Anton svoj priimek povezoval z besedo pav (lat. pavo, nem. der Pfau), si je za predikat izbral ime Pfauenthal, pava pa je dal upodobiti tudi kot osrednji motiv v grbu.
Njegovi potomci so bili še bolj povezani s slovenskim ozemljem, saj je bil njegov sin Janez zakupnik Apfaltrerjevih belokranjskih gospostev Krupa in Pobrežje, v rodbini baronov Apfaltrerjev pa si je našel tudi ženo – Marijo Ano baronico Apfaltrer – in se z njo poročil v Loki pri Zidanem Mostu; tudi Loka je bila takrat v lasti Apfaltrerjev. Njegov starejši sin Janez ml. je bil graščak v Radeljci pri Bučki na Dolenjskem, mlajši sin Karel pa je bil uradnik in je nekaj časa služboval tudi v Kamniku. Tam si je njegova veja rodbine tudi uredila zadnje počivališče.
Grob Pavichev v Kamniku je nastal leta 1857, ko je v Zagrebu umrla Karlova žena Karolina, rojena Schmoll. V skladu z njeno poslednjo željo so njene posmrtne ostanke prepeljali v Kamnik in jo tam položili k zadnjemu počitku. Ko je sedemnajst let pozneje (1874) v Gradcu umrl še njen mož Karel, so tudi njega prepeljali v Kamnik, da bi ga položili v grob k njegovi ženi. Ker pa je bil zimski čas (februar) neprimeren za širjenje groba, so Karlovo krsto začasno položili v pokopališko cerkev. V začetku maja sta sinova pokojnika najela delavce, da bi preuredili in razširili družinski grob, temu pa je ostro nasprotoval tamkajšnji grobar, češ da ima samo on pravico izkopavati grobove. Posredovati je moral celo kamniški okrajni komisar, ki je najetim delavcem omogočil nadaljevanje dela. Ko pa so naleteli na krsto matere, so ugotovili, da je krsta odprta; s pokrova zgornje, bakrene krste je izginil pozlačeni križ, prav tako pa je izginil ves pokojničin nakit. V Kamniku je završalo med ljudmi, saj so se mnogi spraševali, ali ni morda kdo oskrunil tudi njihovih grobov. Delo pri grobu Pavichev se je nato kljub temu nadaljevalo, pokojnica je dobila novo krsto, v razširjeni grob pa so položili tudi krsto njenega moža. Grobarja, ki je bil osumljen skrunitve groba, so odpustili, družina Pavich pa se ni odločila za sodni pregon, saj je bilo po toliko letih nemogoče nedvoumno dokazati grobarjevo krivdo. Pozneje so bili v grob položeni še nekateri drugi člani rodbine, tako da danes v njem – sodeč po nagrobni plošči – počiva pet ljudi.
Rodbina Pavich-Pfauenthal, ki je tik pred razpadom monarhije (februarja 1918) dosegla tudi baronski naziv, je v moški liniji izumrla leta 1959.
Literatura:
Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem, 18. stoletje; 1. del: Od Andriolija do Zorna. Ljubljana: Viharnik, 2013, str. 91-96.