»In rodbina Porttendorff ima svoboščino in pravico, ta čas, ko sedi vojvoda na stolu in podeljuje, da morejo v deželi požigati, kjer morejo, kdor se od njih ne odkupi. Sedaj so Porttendorfferji vsi preminuli s smrtjo, in so Mordaxi z dedovanjem dosegli tako svobodo in pravico in (so) za to potrjeni.« Tako je drobec, povezan z ustoličevanjem koroški vojvod opisal koroški župnik Jakob Unrest konec 15. stoletja. Danes je znano, da je nasilna podoba »požigalniškega« fevda oz. urada popačena slika starega koseškega obreda, pri katerem so prižigali kresove v čast novemu vojvodi. Seveda pa je legenda mnogo zanimivejša od resnice in plemstvo je še dolgo neutrudno gojilo mit o nasilni zgodovini Mordaxov. Nenazadnje na to napeljujeta tudi njihovo rodbinsko ime ter t. i. govoreči grb, v katerem sta dve (smrtonosni) sekiri (nem. (mord) axt).
Mordaxi so bili prvotno pfannberški ministeriali na Koroškem in se v virih prvič pojavijo konec 13. stoletja. Približno sto let kasneje dobijo v fevd Bach, severovzhodno od Feldkirchna, še pomembnejša pridobitev pa je dediščina po izumrlih Portendorfih, ki so imeli sedež v današnjem St. Thomas am Zeiselberg, severovzhodno od Celovca (zadnja iz rodu Portendorfov, Katarina, je možu Martinu Mordaxu prinesla dvor Portendorf in že omenjeni urad dednih požigalcev na Koroškem). Obe posesti sta v 17. stoletju prešli tudi v njihov baronski predikat in Mordaxi so se pogosto poimenovali kar z dvojnim imenom Mordax-Portendorf.
V 16. stoletju so se Mordaxi ustalili tudi na Kranjskem, kjer so imeli v lasti gospostvo Graben v Ragovem pri Novem mestu. V bližini je Krištof Mordax v 80. letih 16. stoletja zgradil novo grajsko stavbo, današnji Grm, ki je ostala v njihovi lasti nadaljnjih 150 let. Sprva je bil Grm le skromna pritlična stavba s stolpom, ki jo je Krištofov sin Janez Andrej dvignil za eno nadstropje. Na to še danes spominja grbovna plošča Mordaxov z dvema prekrižanima sekirama, letnico 1636 in monogramoma H[ans] A[ndreas] M[ordax] in A[nna] M[aria] M[ordax] (rojena Jurič), ki je vzidana v steno notranjega grajskega dvorišča.

Literatura:
Barbo, Robert: Bela krogla. Ljubljana, 1935, str. 215.
Grafenauer, Bogo: Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Ljubljana 1952, str. 137.
Kohla, Franz Xaver in Metnitz, Gustav Adolf in Moro, Gotbert: Kärntner Burgenkunde. Ergebnisse und Hinweise in Übersicht. 1. Teil (str. 18, 250); 2. Teil (str. 7, 120). Klagenfurt 1973.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Dolenjska – prva knjiga. Porečje Krke. Ljubljana: Viharnik, 2001, str. 75.