Rodbini Gozani (tudi Gozzani) lahko po dokumentih sledimo vse do 15. stoletja. Njeni člani so se uveljavili v Piemontu, v kraju Casale, kjer so pridobili naziv markizov in grofijo z gradom San Giorgio. V 18. stoletju se je ena rodbinska veja ustalila tudi v Avstrijskem cesarstvu, natančneje na Kranjskem. Njen začetnik je bil Felice oz. Feliks Gozani (1745–1824). Kot mlajši sin je bil namenjen za duhovniški stan, vendar se je temu uprl in s 15 leti stopil v avstrijsko vojsko. Čeprav je že imel plemiški naziv markiza, je leta 1817 dobil še avstrijsko plemstvo. Zdaj je smel formalno uporabljati tudi avstrijski predikat von in se je štel za avstrijskega plemiča, obdržal pa je tudi naziv markiza, čeprav ga v Avstrijskem cesarstvu niso poznali in je bil tako zgolj prazen naziv. S pridobitvijo enostavnega von so Gozaniji na hierarhični lestvici avstrijskega plemstva zasedli najnižjo stopničko, vendar so dosledno uporabljali in poudarjali tudi naziv markizov, ki je bil dejansko plemiški naziv višjega ranga (markiz – mejni grof, Markgraf). Avstrijski Gozaniji so obdržali tudi grb, ki so ga prinesli še iz Italije – v njem sta srebrna lilija in glava črnca – dodali pa so mu srebrno-rdečo šahirano prečko in s tem nekako potrdili samostojnost svoje (avstrijske) linije.
Na Kranjskem so Gozaniji sprva živeli v precej skromnih razmerah, sredi 19. stoletja pa jim je dedovanje po sorodnikih iz Italije prineslo veliko bogastvo. Z dediščino so med drugim kupili dvorec v Volčjem Potoku, vendar so slabo gospodarili in bogastvo je kmalu skopnelo. Zgodba o njihovi dediščini se je v več različicah ohranila do danes, npr. v spominih Josipa Vošnjaka (tam je priimek Gozani spremenjen v Gazoli) in zgodovinskem romanu Jeje Jamar-Legat o Kaibetovi hiši na Loškem placu.
Verjetno je bila prav velika italijanska dediščina tisti razlog, da so se tudi vsi kranjski Gozaniji začeli nazivati s predikatom San Giorgio, čeprav do njega niso bili upravičeni (ta predikat je lahko nosil le dejanski lastnik gradu v Casalu). Dejansko se v virih (npr. v matičnih knjigah) v drugi polovici 19. stoletja njihov priimek vedno pojavlja še s predikatom. Zanimivo je, da so Gozaniji na Kranjskem naziv markiza in predikat pofrancozili in so se imenovali »marquis/marquise de Saint Georges«.
Povezava Gozanijev z Volčjim Potokom se kaže tudi v izbiri njihovega zadnjega počivališča na kamniškem pokopališču. Tam še danes obstaja njihov družinski grob, na njem pa so tudi plošče tistih družinskih članov, ki so bili pokopani še na starem ljubljanskem pokopališču pri Sv. Krištofu in so jih po njegovi opustitvi prenesli v Kamnik (skupaj z nagrobniki sorodnikov pl. Gerliczyjev, ki pa so do danes izginili). Ker so Gozaniji po drugi svetovni vojni dokončno zapustili slovensko ozemlje, je njihov grob dolgo časa sameval, leta 2012 pa so zanemarjene plošče na pobudo potomke Gozanijev Herme Mair iz Innsbrucka obnovili in restavrirali.

Literatura:
Rugale, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti, 2. del: Po sledeh mlajših plemiških rodbin na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2010, str. 24–35.