Nad vhodom v šempetrsko graščino (Šrotenturn) v Stražišču pri Kranju je vklesan barvni grb in predstavlja eno od plemiških rodbin, ki so nekdaj gospodovale v graščini pod Šmarjetno goro. Gre za družino Garzarolli, ki se je na Gorenjskem znašla bolj po naključju, saj je bilo njeno delovanje na Slovenskem usmerjeno pravzaprav na Notranjsko in Primorsko. Sredi 18. stoletja pa je splet okoliščin, povezan s porokami in dedovanjem, šrotenturnsko gospostvo pripeljal v roke Antona Jožefa Garzarollija (1724–1796), ki je tako za skoraj štiri desetletja postal tamkajšnji graščak. V njegov čas lahko verjetno postavimo tudi baročno predelavo takrat precej dotrajanega dvorca. V spomin na ta obnovitvena dela je dal Garzarolli, kot je bilo to v navadi, nad portal vklesati svoj grb in je na ta način svoj podpis pustil tudi na sami grajski stavbi vse do današnjih dni.
Šrotenturnski graščak Anton Jožef je sodil v senožeško vejo Garzarollijev. Njegov oče je bil Janez Jakob (1696–1755), zakupni imetnik postojnskega gospostva ter tržaški patricij. Za ženo si je leta 1723 izbral Sidonijo Dorotejo pl. Toperzer (1694–1761), hčerko gospoda na Šrotenturnu Janeza Sigmunda pl. Toperzerja in Doroteje Sidonije Pučar. S to poroko je Janez Jakob Garzarolli svojo družino pripeljal na Gorenjsko. Njegov svak Janez Joahim pl. Toperzer je bil zadnji moški predstavnik svojega rodu na šrotenturnskem gospostvu, in ko je leta 1757 umrl, je njegovo posest podedovala njegova sestra Sidonija Doroteja Garzarolli. Ta je podedovani Šrotenturn še istega leta izročila svojemu sinu Antonu Jožefu in graščina je za skoraj natanko pol stoletja dobila novega lastnika.

Literatura:
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS, 1982, str. 477.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Gorenjska. Ob zgornjem toku Save (knjiga 6). Ljubljana: Viharnik, 1996, str. 147.
Wiener genealogisches Taschenbuch 1927/28, str. 87.