Grb rodbine Dienersperg v Vojniku
VOJNIK, CERKEV SV. JERNEJA
Nahajališče grba: nagrobna plošča
V fasado cerkve sv. Jerneja v Vojniku je vzidan nagrobnik za leta 1775 umrlim Donatom Alojzom baronom Dienerspergom. Nad napisom je vklesan tudi pokojnikov baronski grb s psom (hrtom) in konjem. Čeprav je bil Donat Alojz devet let pred smrtjo povzdignjen v barona, se njegov grb ni kaj dosti spremenil glede na različico iz leta 1636.
Predniki Donata Alojza se niso pisali Dienersperg, pač pa zgolj Diener in naj bi po nekaterih podatkih izvirali iz Regensburga. Prvi znani član rodbine na Kranjskem je bil Janez Diener, ki je bil najprej upravnik blejskega gospostva in nato gradiščan na ljubljanskem gradu, leta 1580 pa je od Adama barona Egkha kupil dvorec Bokalce, ki je nato več kot tri četrt stoletja ostal v lasti njegovih potomcev. Sedem let pozneje (1587) ga je nadvojvoda Karel povzdignil v plemiški stan. Plemiška diploma iz tega leta se sicer ni ohranila, je pa večkrat omenjena v zapuščinah njegovih potomcev in je bila upoštevana tudi kot dokazno gradivo pri njihovih poznejših plemiških povzdigih. Prav tako ni znan prvotni grb Dienerjev. Očitno je, da so Dienerji neki grb uporabljali že pred letom 1587, saj jim ga je takrat nadvojvoda Karel izboljšal (gebessert).
Z generacijo Janezovih vnukov Janeza Jurija in Ditriha je rodbina doživela nov vzpon in se hkrati razdelila na dve liniji, kranjsko in štajersko. Brata sta bila leta 1631 sprejeta v kranjske deželne stanove, pet let zatem (1636) pa sta od cesarja Ferdinanda II. dobila še potrditev plemiškega statusa, razširjenega s predikatom Dienersperg, in tudi nov, izboljšan grb. V njem je poleg (prvotnega) psa še konj. Njuna simbolika ni povsem jasna, a morda bi izbira obeh živali lahko aludirala na priimek Dienerjev, saj gre za najzvestejša človekova »služabnika« (nem. Diener).
Po letu 1636 se je prvotni priimek Diener vedno bolj opuščal, kot novi priimek pa se je uveljavil predikat Dienersperg (tudi Dienersberg). Janez Jurij je bil začetnik oz. pravzaprav nadaljevalec kranjske linije Dienerspergov, Ditrih pa se je preselil na Štajersko, prevzel mesto gozdarskega mojstra za Celjsko četrt, in postal začetnik t. i. štajerske linije Dienerspergov. Medtem ko je prva linija po moški strani izumrla sredi 18. stoletja, po ženski pa le malo pozneje, se je štajerski liniji uspelo obdržati vse do začetka 20. stoletja.
Pokojnik iz Vojnika, Donat Alojz Dienersperg, je kot Ditrihov vnuk pripadal štajerski veji Dinerspergov. Rodil se je okoli leta 1701 na Ponikvi, iz družinske dediščine pa sta mu pripadli gospostvi Tabor pri Vojniku in Ruda pri Sevnici. Leta 1766 za rodbino dosegel veliko priznanje – tega leta ga je namreč Marija Terezija povzdignila v barona. Do povzdiga je prišlo na njegovo prošnjo, v baronski diplomi pa so navedene zgolj splošne civilne in vojaške zasluge njegovih prednikov. Hkrati z baronskim nazivom se je malenkostno izboljšal tudi rodbinski grb.
Baronski naziv je pripadel Donatu Alojzu, njegovim neposrednim potomcem in hkrati tudi njegovim devetim nečakom iz t. i. ponikovske veje. To so bili sinovi njegovega pokojnega brata Petra Dominika († 1764), ki je bil graščak na Ponikvi blizu Šentjurja pri Celju.
Donat Alojz baron Dienersperg je umrl 22. julija 1775 in bil pokopan v Vojniku, kjer je še danes ohranjen njegov nagrobnik. Njegova rodbinska veja se je končala z njegovimi vnukinjami, veja njegovega brata Petra Dominika pa se je nadaljevala do 20. stoletja, ko je leta 1905 umrl zadnji moški član rodbine.
Literatura:
Golec, Boris: Vzpon in zaton Dienerspergov. Štajersko potomstvo Janeza Vajkarda Valvasorja v luči svojih genealoško-biografskih in spominskih zapisov (1278–1908). Ptuj: Zgodovinski arhiv na Ptuju, 2017.
Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem, 16. stoletje; 1. del: Od Barbov do Zetschkerjev. Ljubljana: Viharnik, 2016, str. 55–77.