V zadnjih letih se v Žalcu ponovno obuja spomin na družino Beck, ki je bila na prelomu 19. v 20. stoletje lastnica dvorca Plevna v Gotovljah. Razvejena rodbina Beck je izvirala iz Češke, njeni člani pa so dosegali visoke položaje v habsburški monarhiji. Eden od njih je bil tudi Anton Beck, ki se je rodil leta 1812 v kraju Budeč u Dačic na Moravskem in je kot pravnik leta 1860 postal direktor osrednjega dunajskega časopisa Wiener Zeitung. Šest let zatem je prevzel funkcijo, ki mu je prinesla največjo slavo: postal je direktor dvorne in državne tiskarne, in na tem mestu ostal več kakor četrt stoletja. V njegovem času je tiskarna doživela številne posodobitve.
Za dosežke je bil leta 1877 odlikovan z viteškim križcem Leopoldovega reda, na podlagi katerega je zaprosil še za viteški naziv. Za plemiški grb si je po eni strani izbral element, ki je ponazarjal njegovo povezavo s tiskom (grifona, ki v krempljih drži dva tiskarska bata (Buchdruckerball)), in se po drugi strani navezal na druge plemiške družine s priimkom Beck, s katerimi sicer ni bil sorodstveno povezan. Tako je železno kresilo (Feuerstahl) prevzel iz grba družine Beck-Leopoldsdorf in vijolice iz grba Johanna barona Becka (1588–1648), generalmajorja iz tridesetletne vojne. Dvajset let pozneje, že po njegovi smrti (1898), je njegova vdova Hersilie dosegla, da je cesar njo in njene otroke povzdignil še v baronski stan. Podlaga za to je bil red železne krone II. stopnje, ki ga je bil cesar leta 1892 podelil njenemu možu ob upokojitvi. Omenjeni red je omogočal povzdig v baronski stan, vendar se v Beckovem primeru to za njegovega življenja ni zgodilo. Šele vdova je potem tri leta po njegovi smrti postopek speljala do konca. Njihov rodbinski grb se ob pobaronjenju ni spremenil, dobil je le dodatno sedemrogeljno krono nad ščitom kot znak baronskega stanu.
Družina Beck je bila nekaj desetletij povezana tudi s slovenskim ozemljem. Anton Beck je ob upokojitvi iskal lastno oazo miru, v katero bi se lahko umaknil iz dunajskega vrveža. V iskanju primerne posesti je tako naletel na dvorec Plevna pri Žalcu in ga leta 1890 (po drugih podatkih že 1885) kupil. Dvorec tedaj sicer ni bil v najboljšem stanju, a se je Beck vneto lotil njegove prezidave in obnove. V atiki dvorca je v spomin na te prezidave še danes vklesan njegov grb. Vklesani grb je Beckov le v ščitu, medtem ko je grbovno okrasje (šlemi) popolnoma drugačno, kot je Beckovo. Po vsej verjetnosti je bil to v osnovi grb enega od prejšnjih lastnikov (morda grofa Bobrowskega, ki je dvorec s prezidavo dvignil za nadstropje in od katerega so Becki kupili Plevno), Becki pa so nato heraldični ščit uporabili za svoj grb, okrasje pa pustili nedotaknjeno.
Kako zelo je bil Antonu vitezu Becku pri srcu njegovi novi spodnještajerski dom, priča tudi dejstvo, da si je dal v neposredni bližini Plevne, ob cerkvi sv. Jedert v Gotovljah postaviti družinsko grobnico. V grobnici so bili poleg njega (1895) pokopani tudi vsi člani njegove družine do leta 1918. Grobnica z napisom SEPVLCRVM FAMILIAE EQITVM DE BECK stoji še danes in je bila pred leti obnovljena.
Plevno je po Antonovi smrti podedovala njegova vdova Hersilie, čeprav zaradi odročne lege nad njo menda ni bila preveč navdušena. Graščina je v tem času rabila za poletno rezidenco tudi sinu Maxu Vladimirju (1854–1943), ki je moral biti kot diplomat v stalnih stikih z Dunajem in je zato stavbo opremil s telefonsko povezavo, s tem pa je telefon dobil tudi Žalec. Plevno je pozneje podedoval njegov nečak Max baron Allmayer-Beck. Ta je plevnski graščak ostal do leta 1923, ko je dvorec prodal Oskarju Reinerju pl. Brestovac iz Alagincev v Slavoniji.

Literatura:
Allmayer-Beck, Johann Christoph: Vom Gastwirtssohn zum Ministermacher: Anton Beck und seine Brüder. Wien/Köln/Weimar: Böhlau, 2008.
Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem, 19. in 20. stoletje, 3. del: Od Aljančičev do Žolgerjev. Ljubljana: Viharnik, 2017, str. ***
Zimmermann, Peter: Dvorec Plevna. Savinjski zbornik VII (gl. urednik Branko Goropevšek). Žalec: Občina Žalec, 1998, str. 269–279.