Švegelj oz. Žvegelj je bilo v preteklosti in je še danes pogosto rodbinsko ime na gorenjskem podeželju, zlasti v blejski okolici. Tudi poznejši baron Jožef Schwegel je bil sin tamkajšnjih kmečkih staršev, »Balohov« iz Zgornjih Gorij. Starši so kljub skromnim razmeram dobro poskrbeli za šolanje vseh otrok, tako sinov kot hčera. Najstarejši sin Andrej je postal zdravnik in tudi Jožef je sprva vpisal medicino, vendar se je še v začetku študija premislil in se prešolal na orientalno akademijo, vzgajališče avstrijskih diplomatov. Službena pot ga je najprej zanesla v Aleksandrijo in tam se je kot konzul odlikoval predvsem pri pripravah na obisk cesarja Franca Jožefa ob odprtju Sueškega prekopa. Organizacija cesarskega obiska je Schweglu leta 1870 prinesla povišanje v dedni avstrijski viteški stan in premestitev v Istanbul, kjer je postal generalni konzul. Leta 1873 se je znova izkazal kot odličen organizator, tokrat s sodelovanjem na svetovni razstavi, ko je pripravil odmeven orientalski paviljon. Za zasluge je bil odlikovan z redom sv. Štefana in na podlagi tega je leta 1875 zaprosil za povišanje v barona. Leta 1880 je opustil diplomatsko službo in se posvetil gospodarskim poslom.
Že leta 1869 je od barona Janeza Grimschitza odkupil grad Grimšče, ki mu ga je predelal znani slovenski arhitekt Maks Fabiani. Svoje lastništvo je obeležil s še danes ohranjenim grbom sredi fasade nad glavnim vhodom; grb je osnovni oz. viteški in prikazuje sfingo, ki simbolizira njegovo povezanost z Egiptom in srečna leta njegovega prvega službovanja v Aleksandriji. Da pa je bil Schwegel v času nastanka tega grb že baron, razkrivata baronska sedemrogeljna krona nad ščitom in trak z devizo LABOR CONCORDIA pod ščitom.
V letih, ki so sledila, je Schwegel znova od okoliških kmetov odkupil številne parcele, ki so nekdaj spadale h graščini, a jih je baron Grimschitz razprodal. Poleg tega je imel baron Schwegel palačo na Dunaju in vilo na morju v Voloskem, prav tako delo Maksa Fabianija.
V Aleksandriji se je Schwegel leta 1868 poročil z Marijo pl. Battistti di San Giorgio. V zakonu se je rodila le ena hči Marija (Mici), ki je pri 6 letih umrla za davico. Ker tako baron ob svoji smrti leta 1914 ni zapustil potomcev, je za dediča postavil svojega nečaka dr. Ivana Švegla, avstrijskega diplomata in pozneje ministra v Živkovićevi vladi ter poslanika v Buenos Airesu. Švegel je prevzel celotno stričevo bogastvo in se po upokojitvi naselil v dvorcu Grimšče, ki ga je zaradi osebnih stikov z ameriškim predsednikom Wilsonom preimenoval v »Wilsonia«.

Literatura:
Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 1. del: Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2010, str. 170–173.