Grb družine Pogačnik v Ovsišah
OVSIšE, POKOPALIščE
Nahajališče grba: nagrobna plošča
Začetnik rodbine vitezov Pogačnikov je bil Josip (Jožef) Pogačnik, ki se je rodil leta 1866 kmečkim staršem v Podnartu na Gorenjskem. Zelo zgodaj je ostal brez staršev, zato je upravljanje posestva prevzel stric Janez Pogačnik, ki je imel v Podnartu delavnico stolpnih ur. Po njegovi zaslugi je Josip dobil dobro izobrazbo: najprej je obiskoval gimnazijo v Ljubljani in nato v Pazinu, kjer je maturiral. V Gradcu je začel študirati pravo, vendar je moral študij opustiti, ker je domače posestvo potrebovalo naslednika.
Na koncu 19. stoletja je stopil v politiko, ko je kandidiral za poslanca v državni zbor (1897), leta 1901 je bil izvoljen za poslanca v deželnem zboru, leta 1908 pa je postal še podpredsednik državnega zbora; vse tri funkcije je obdržal do konca avstro-ogrske monarhije. Znan je bil po tem, da je svoje govore začenjal v slovenskem jeziku. Prijateljeval je z Janezom Evangelistom Krekom in Franom pl. Šukljetom in tudi na Dunaju se je dobro znašel v tamkajšnjih političnih in aristokratskih krogih. Bil je v dobrih odnosih s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom, kar so mu nekateri slovenski politiki zamerili.
Zastavljene naloge je znal vedno pripeljati do uspešnega konca in to se mu je obrestovalo zlasti leta 1912, ko je kot predsednik vojnega odseka poslanske zbornice pod streho spravil nove vojne zakone. Za ta uspeh ga je cesar Franc Jožef še istega leta povzdignil v dedni plemiški stan z nazivom viteza. Ob izbiri plemiškega grba je Pogačnik pokazal tudi svoje domoljubje in slovensko usmerjenost. V grbu namreč prevladujejo slovenske barve in simbolika – lipa in Triglav (del njegovega grba je pravzaprav identičen z današnjim grbom Republike Slovenije).
Po razpadu monarhije je Pogačnik 31. oktobra 1918 postal predsednik narodne vlade za Slovenijo. Z Deželnega dvorca v Ljubljani, danes balkona Univerze, je pred navdušeno množico na Kongresnem trgu prebral svojo prvo vladno deklaracijo. Po razpustu vlade je marca 1919 postal prvi poslanik Kraljevine SHS v Avstriji, po vrnitvi z Dunaja novembra istega leta pa se je popolnoma umaknil iz političnega življenja in se posvetil le še gospodarskim poslom. Umrl je v domačem Podnartu leta 1932.
Med njegovimi potomci velja omeniti zlasti vnuka Bogdana (1921–2005), ki je bil novinar, publicist, scenarist in prevajalec, in Jožeta (1932–2016), filmskega režiserja, znanega po dokumentarnih in celovečernih filmih (Grajski biki, Naš človek, Kavarna Astoria).
V Podnartu še danes stojijo rojstna hiša Josipa viteza Pogačnika, nasproti nje hiša, ki jo je dal pozneje postaviti sam, in njegov spomenik, delo kiparja Nikolaja Pirnata. Rodbina Pogačnik ima družinsko grobnico na pokopališču na Ovsišah, kjer je na nagrobni plošči vklesan tudi viteški grb. Rojstni datum Josipa Pogačnika, 19. oktober, je danes praznik Krajevne skupnosti Podnart.
Literatura:
Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 2. del: Po sledeh mlajših plemiških rodbine na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2012, str. 144–153.