Družina pl. Levičnikov, katere začetnik je bil predsednik deželnega sodišča v Ljubljani Albert Levičnik, je bila veja velike in znane rodbine iz Železnikov. Albertov oče Jurij Levičnik (1812–1876) je kot pravnik služboval najprej na Koroškem (Paternion, Obervellach), v drugi polovici štiridesetih let 19. stoletja pa je bil premeščen na Kranjsko in službena pot ga je vodila v Ribnico, Škofjo Loko in Kranjsko Goro. Še v času službovanja na Koroškem se je poročil z Albertino Grübler in v Kolbnitzu v dolini reke Möll se jima v začetku leta 1846 rodil sin Albert.
Tudi Albert se je odločil za pravniško kariero in je po končanem študiju na Dunaju služboval po raznih sodiščih na Kranjskem in zlasti na Spodnjem Štajerskem. V začetku osemdesetih let 19. stoletja je na pobudo pravosodnega ministra Alojza Pražáka kot ministrski tajnik nastopil službo na pravosodnem ministrstvu na Dunaju. Tam je ministru pomagal pri pripravi t. i. Pražákove jezikovne naredbe, s katero je med drugim uvedel slovensko uradovanje po slovenskih sodiščih. Ko je minister odstopil, se je tudi Levičnik v začetku devetdesetih let vrnil v Ljubljano, na deželno sodišče. Tam je bil najprej višji sodni svetnik, nato podpredsednik in od leta 1898 predsednik sodišča. Pod njegovim predsedovanjem so v Ljubljani zgradili novo sodno palačo, ki stoji še danes. Po dvanajstih letih (1910) se je na lastno željo upokojil in ob tej priložnosti ga je cesar za njegovo zvesto in izvrstno opravljeno službo povzdignil v plemiški stan.
Sklep o Levičnikovem povzdigu v plemiški stan je cesar podpisal novembra 1910, tri mesece pozneje pa je Levičnik po plačilu posebne takse prejel še častni naziv Edler. Za grb si je izbral orla, ki je običajno simboliziral službo državi, in liktorski snop, ki je aludiral na njegovo pravniško kariero. Ta grb je še danes vklesan na njegovem grobu na pokopališču v Železnikih.
Albert pl. Levičnik je bil dvakrat poročen in je imel šest sinov. Starejše tri je rodila njegova prva žena Jožefina Pock s Ptuja, mlajši trije sinovi pa so se rodili v očetovem drugem zakonu s Frančiško Guzelj iz Škofje Loke. Vida Košmelj-Beravs se v svoji knjigi o Železnikih Levičnika spominja kot manjšega in okroglega gospoda, ki je svojih šest sinov med šolskimi počitnicami v gosjem redu vodil od doma v gostilno na kosilo. Na poti se je večkrat ustavil, potrkal ob tla s sprehajalno palico in sinovom, ki so se zgrnili okoli njega, razlagal krajevne posebnosti. Umrl je v Ljubljani leta 1934 v starosti 88 let in je pokopan v Železnikih.

Literatura:
Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 2. del: Po sledeh mlajših plemiških rodbine na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2012, str. 99–105.