Na pokopališču v Vipavi še danes zbujata pozornost dva staroegipčanska sarkofaga, ki stojita v mavzoleju družine Lavrin – Hrovatin. Tja ju je dal leta 1846 pripeljati Anton vitez Lavrin, znameniti egiptolog in diplomat, ki je bil po rodu iz Vipave. Rodil se je leta 1789 očetu Jerneju, vipavskemu zemljiškemu posestniku in mlinarju, in materi Jožefi Uršič. Po gimnaziji v Gorici se je odločil za teološki študij na ljubljanskem liceju, leta 1816 pa je končal še študij prava na dunajski univerzi. Zaradi znanja tujih jezikov je prvo službo dobil pri ministrstvu za trgovino in pod njegovim okriljem postal leta 1822 konzularni upravnik v Palermu, pozneje pa še v Messini in Neaplju. Šest let pozneje (1828) je postal avstrijski generalni konzul v Palermu, leta 1834 pa še v Aleksandriji. Ko je leta 1840 izbruhnil spor med turško vlado in egiptovskim podkraljem Mohamedom Alijem, je diplomatsko posredoval tudi Lavrin in dosegel, da sta sprti strani sklenili kompromis. Sultan mu je zato podelil red nišani iftihar, avstrijski cesar pa red železne krone III. stopnje in posledično dedni naziv viteza.
Ob povzdigu v plemiški stan si je Lavrin izbral zelo zanimiv grb, ki ga lahko danes vidimo vklesanega tudi na mavzoleju v Vipavi. V njem so v levem polju upodobljene tri sfinge kot simbol njegovega zanimanja za stari Egipt, v desnem polju pa se prepletata oljčni vejici – ena suha in druga zelena s plodovi, ki morda ponazarjata prepletanje preteklosti in sedanjosti. Zlasti je zanimiv srebrni znak, upodobljen na perutnicah, ki rastejo iz leve krone. To je t. i. trinakria, simbol Sicilije v obliki Meduzine glave (s kačami namesto las), iz katere rastejo tri, v kolenu upognjene noge in skupaj tvorijo nekakšen krog. Nedvomno je Lavrin trinakrio izbral v spomin na svojo prvo diplomatsko službo na Siciliji. Na perutnicah, ki rastejo iz desne krone, pa je upodobljen srebrn polmesec, simbol otomanskega imperija, ki je prav tako imel pomembno vlogo v Lavrinovi diplomatski karieri. Pod ščitom je upodobljen moder trak z latinskim napisom NON NISI MORIENS MUTOR (Ne spreminjam se, razen ko umiram).
Vitez Lavrin je kljub težavam z egiptovsko vlado, zaradi katerih je bil za nekaj časa celo odpoklican, v Aleksandriji ostal do leta 1849. Tam se je srečal tudi z znanim misijonarjem in raziskovalcem Belega Nila Ignacijem Knobleharjem. V Aleksandriji je imel tudi vilo in v njej je hranil številne spominke in spomenike iz egipčanske preteklosti. Mnoge med njimi je podaril dunajskemu Umetnostnozgodovinskemu muzeju in ljubljanskemu Deželnemu muzeju, med drugim leseno krsto z mumijo egipčanskega svečenika Akesuita, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije. Zaradi zaslug na področju raziskovanja starega Egipta velja celo za »najpomembnejšega mecena habsburške zbirke egipčanskega starega veka«. Velik del zbirke je leta 1853 prodal nadvojvodi Maksimilijanu za njegov grad Miramar pri Trstu. Še danes je na tamkajšnjem pomolu moč videti sfingo iz rdečega granita, ki je prišla iz Lavrinove zbirke. Dva sarkofaga je dal prepeljati tudi v rodno Vipavo in ju namenil za zadnje počivališče svojih staršev in sina Alberta Aleksandra.

Literatura:
Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 2. del: Po sledeh mlajših plemiških rodbin na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2012, str. 95–98.