Grb družine Langer-Podgoro v Šmihelu pri Novem mestu
NOVO MESTO, ŠMIHEL, POKOPALIščE
Nahajališče grba: nagrobna plošča
Izvor družine Langer, ene najznamenitejših plemiških družin na Dolenjskem v 19. in 20. stoletju, je do danes zavito v skrivnost. Še sami Langerji niso vedeli, od kod je bil njihov prednik Franc Ksaver (1765–1811), prvi (dokazljivi) Langer na Kranjskem. Njegova pravnukinja Matilda (1862–1939) je v svojih spominih zapisala, da je morda Franc Ksaver hotel, da njegovo poreklo ostane skrivnost. Domnevajo celo, da je bil Franc Ksaver Langer pravzaprav nezakonski sin grofa Auersperga s Križa in da mu je oče omogočil odlično izobrazbo, ki mu je zagotovila dober položaj v takratni družbi. V dokumentih je Langer prvič omenjen v zadnji četrtini 18. stoletja kot upravitelj gospostva Križ pri Komendi, ki je bilo tedaj še v lasti Auerspergov. Njegov ugled je začel rasti po letu 1791, ko je na dražbi kupil graščino Poganice pri Novem mestu in se tako uvrstil med dolenjske graščake. V naslednjih letih mu je uspelo, da je opuščeno in zanemarjeno graščino ponovno postavil na noge. To mu je leta 1808 prineslo sprejetje med kranjske deželane, vendar s pogojem, da zaprosi za dedni viteški stan. Njegove tovrstne namene so preprečili Francozi, ki so ravno takrat zasedli Kranjsko.
Po smrti Franca Ksaverja Langerja je postal edini dedič Poganic (zraven je sodilo tudi posestvo v Bršljinu) njegov edini in mladoletni sin Franc Henrik (1794–1861). Oče je v oporoki izrazil željo, naj sin graščine ne proda in naj se oprime državne službe. Tako je Franc Henrik najprej končal gimnazijo v Gradcu in nato pravo na Dunaju. Po študiju se je vrnil na Dolenjsko, prevzel očetovo zapuščino in nastopil službo v Novem mestu. Leta 1842 je bil premeščen v Ljubljano, a se je pet let pozneje na lastno željo upokojil, saj je imel težave s sluhom.
Štiri leta pred smrtjo je Franc Henrik zase in za svojo družino končno dosegel povzdig v plemiški stan. Prvi tovrstni poskus njegovega očeta so preprečile francoske vojne, prav tako je bil neuspešen njegov stric Vincenc pl. Klosenau, ki je kot njegov varuh leta 1816 zaprosil cesarja, naj njegovemu varovancu podeli plemiški naziv. Šele leta 1857 je cesar uslišal Langerjevo prošnjo in mu zaradi »še nenagrajenih zaslug« njega in njegovega očeta podelil plemstvo. Franc Henrik je zaprosil tudi za predikat. Predlagal je ime »Poganitz«, a je bil ta predlog zavrnjen, ker so ga nekoč že uporabljali baroni Gusiči kot poganiški graščaki. Med njegovimi drugimi predlogi je bil izbran predlog »Podgoro«. Langerji so tako dobili povsem slovenski predikat. Šestnajst let pozneje je sin Franca Henrika Franc Viktor (1830–1895) na podlagi podeljenega reda železne krone III. stopnje dosegel še eno stopnjo više na plemiški lestvici – postal je vitez. Predikat je ostal enak, prav tako grb, z manjšo spremembo – namesto enega šlema ima viteški grb nad ščitom dva.
Takšen grb je ohranjen tudi na nagrobni plošči rodbine Langer na pokopališču v Šmihelu pri Novem mestu. V njem je upodobljen okrogel stolp, vrh katerega stojita dva, drug proti drugemu obrnjena goloba z oljčno vejico v kljunu.
Literatura:
Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 2. del: Po sledeh mlajših plemiških rodbine na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2012, str. 84–91.