Družino Wurzbach lahko obravnavamo kot staro kranjsko družino, čeprav so njene korenine nemške, saj so izvirali iz kneževine Reuß med Bavarsko in Saško. Menda so imeli njihovi predniki že pred prihodom na Kranjsko plemiški naziv in grb, ki so ga njihovi potomci uporabljali tudi pozneje in puščali ob strani tistega, ki so ga prejeli leta 1854.
Začetnik kranjske linije Wurzbachov je bil Maksimilijan (1781–1854), ki je leta 1806 doktoriral iz prava in v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Z ženo Jožefo Pinter, hčerjo ljubljanskega lectarja in slaščičarja iz šentjakobskega predmestja, je imel kar deset sinov, zato se je rodbina zelo razvejala. Med sinovi sta izstopala najstarejši Karel, pozneje kranjski deželni glavar in deželni predsednik, in sedmorojeni Konstantin, znameniti leksikograf in biograf, čigar monumentalno delo Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich (Biografski leksikon Avstrijskega cesarstva) je izšlo v 60 zvezkih.
Posebnost rodbine Wurzbach je ta, da so bile trem članom podeljene tri zaporedne plemiške stopnje, kar je v praksi zelo redko. Najprej je bil v plemiški stan s častnim nazivom »Edler« leta 1854 povzdignjen oče Maksimilijan, za njim je leta 1872 najstarejši sin Karel dobil baronski, dve leti pozneje pa sedmorojeni sin Konstantin še viteški naziv. Grb, ki so ga Wurzbachi domnevno prinesli še iz svoje prvotne domovine, je bil precej enostaven in je sodil med t. i. govoreče grbe, saj se je ujemal z etimologijo rodbinskega imena – v ščitu sta bila izruvan hrast s koreninami (nem. Wurzel) in potok (nem. Bach). Enak je bil tudi baronski grb, le da je imel dodano devizo SINCERE ET CONSTANTER (Pošteno in stanovitno). Povsem drugače sta sestavljena viteški in plemiški ščit, ki sta oba kvadrirana. Med seboj se v celoti razlikujeta le po tem, da ima prvi dva šlema, drugi pa le enega. Oba pa imata enako devizo, kot je pri baronskem grbu.
Wurzbachi so bili graščaki na precejšnjem številu gradov in dvorcev po Kranjskem. Tako so bile v njihovih rokah graščine Groblje v Rodici pri Domžalah, Črni Potok in bližnja Sela ter Grič pri Primskovem, pozneje pa še Lanšprež pri Mirni, Moravče in Češnjice ter Preddvor.
Eno od upodobitev Wurzbachovega grba najdemo nad vhodom v dvorec Črni Potok, v katerem je danes dom za ostarele. Grb je baronski (v literaturi sicer napačno pripisan baronom Apfaltrerjem), saj je bil dvorec sredi 19. stoletja v lasti barona Karla Wurzbacha (1809–1886) in pozneje njegovega sina Alfonza (1853–1939).

Literatura:

Prhavc Šipič, Nevenka: O tebi šepetam, Litija: zgodba sester pl. Wurzbach. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodovine Litije in okolice), str. 639-670.

Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 1. del: Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2009, str. 203–216.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2, Dolenjska. 2. knjiga: Med Bogenšperkom in Mokricami. Ljubljana: Viharnik, 2001, str. 39.