Začetki gradiča Norički vrh, ki je bil po predvojnih in povojnih lastnikih znan tudi kot Kunejev grad, segajo že vsaj v 16. stoletje. Med njegovimi lastniki so bili celotno 18. stoletje grofje Leslieji s Ptuja, ki so stavbo temeljito prezidali in dali nad portal vzidati svoj grb. Naslednji, ki je spremenil zunanjo podobo dvorca, je bil v drugi polovici 19. stoletja Pavel vitez Hempel. Ob tej priložnosti naj bi lastnik tudi odstranil grb Lesliejev in ga nadomestil s svojim. Toda grb, ki je do nedavna krasil vhod, ni Hemplov, temveč je pripadal njegovemu nasledniku Wladimirju Gieslu baronu Gieslingenu, noričekmu graščaku med letoma 1914 in 1928. Pravzaprav gre za aliančni grb – poleg grba barona Gieslingena se pod sedemrogeljno baronsko krono stiska tudi grb njegove žene Julije, rojene David pl. Rhonfeld. Čeprav je bil Gieslingen le slabo poldrugo desetletje lastnik Noričkega vrha, je na njem zapustil neizbrisen pečat. Ker so grbe nad vhod graščaki običajno vklesali po končanih obnovitvenih delih, je morala biti grajska stavba deležna nekaterih zidarskih del tudi pod baronom Gieslingenom.
Ime Wladimirja Giesla barona Gieslingena je na Slovenskem skoraj neznano, prav tako kot njegov grb, čeprav je baron pustil opazno sled v svetovni zgodovini. Prav njega imajo nekateri za enega glavnih krivcev za izbruh prve svetovne vojne, saj naj bi s prenagljenimi dejanji julija 1914 tako zaostril nastalo krizo med Srbijo in Avstro-Ogrsko, da je bila mirna rešitev praktično nemogoča.
Wladimir se je rodil leta 1860 v ogrskem mestu Pécs. Njegov oče Henrik Karl, ki je bil takrat kot žandarmerijski major odgovoren za vzdrževanje javnega reda v nekaterih ogrskih komitatih, je bil leta 1863 najprej povzdignjen v viteza in nato leta 1883 na podlagi podeljenega reda železne krone 2. razreda še v barona. Sin Wladimir se je sprva posvetil vojaški službi, pozneje pa ga je poklicna pot popeljala v diplomacijo. Sprva je bil vojaški ataše v Carigradu in Atenah, med balkanskimi vojnami odposlanec v Črni gori in tik pred izbruhom prve svetovne vojne še odposlanec v Srbiji. Veljal je za izvrstnega poznavalca političnih razmer na Balkanu, vendar so njegova opozorila na zunanjem ministrstvu pogosto prezrli. Kljub vsemu pa se je v zgodovino najbolj zapisal kot tisti mož, ki je 23. julija 1914 srbski vladi predal ultimat v zvezi s preiskavo umora nadvojvode Franca Ferdinanda. Po navodilih avstrijskega zunanjega ministrstva je nato dva dni kasneje zapustil Beograd in začela se je prva svetovna vojna.
Njegova zadnja naloga je bila priprava obiska cesarja Karla v Carigradu leta 1917. Še istega leta se je upokojil in se preselil na svojo južnoštajersko posest v Noričkem Vrhu, ki jo je bil kupil septembra 1914. Tu je tudi dočakal konec vojne. Med boji za severno mejo, ko so Maistrovi borci zasedli ozemlje od Šentilja do Cankove (tudi Radgono), jim je baron Gieslingen prišel naproti in jim izrazil lojalnost. Že leta 1928 pa je prodal Norički Vrh in se izselil v Avstrijo. Umrl je aprila 1936 v Salzburgu.
Drugi grb nad vhodom v dvorec Norički Vrh je pripadal, kot rečeno, Gieslingenovi ženi Juliji, roj. David pl. Rhonfeld. Njen oče Emil (1837–1918), ki je leta 1902 prejel baronski naziv, je bil eden od vzgojiteljev prestolonaslednika Rudolfa in namestnik (Statthalter) v Dalmaciji. Tu se je Julija verjetno naučila hrvaško, kar ji je prišlo zelo prav, ko je spremljala moža po Balkanu. Zakoncema Gieslingen sta se rodila hči Marija, ki je umrla kot otrok, in sin Hans, katerega potomci še danes živijo v Salzburgu.
Dvorec Norički Vrh oz. Kunejev grad so pred leti porušili do tal. Heraldično okrasje je trenutno odloženo v travi ob porušeni stavbi. Obstajajo načrti, da bi razstavljeni portal z grboma vzidali v novo stavbo, ki od leta 2021 za sedanjega lastnika nastaja na lokaciji podrte.

Literatura:
Giesl v. Gieslingen, Wladimir: Zwei Jahrzehnte im Nahen Orient. Berlin, 1927.
Gothaisches genealogisches Taschenbuch der freiherrlichen Häuser, 1917, str. 300–301.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 2. knjiga: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana, 1991, str. 93.