V zidu cerkve sv. Tilna v Višnji Gori je med drugim vzidan nagrobnik z edino (znano) upodobitvijo grba rodbine Samassa. Gre za nagrobnik baronice Mirjam Codelli (1874–1935), starejše sestre znamenitega izumitelja Antona Codellija, ki je bila v drugo poročena z Maksom Samasso (1862–1945). Umrla je septembra 1935, v Višnji Gori pa je pokopana zato, ker so bili baroni Codelliji v tistem času lastniki (danes izginulega) dvorca Višnje oz. Turn v Peščeniku.
Mirjamin mož Maks Samassa je pripadal znani ljubljanski družini zvonarjev, ki se je v začetku 18. stoletja iz severne Benečije priselila v Ljubljano. Tu so ustanovili družinsko podjetje, ki pa se ni omejevalo zgolj na ulivanje zvonov, temveč je svoje delovanje razširilo še na druga področja: tako so v podjetju izdelovali gasilske brizgalne, ulivali so topove, pod Albertom Samasso (1833–1917) pa so začeli iz brona izdelovati tudi izdelke umetne obrti ter navezali stike z ladjedelnicami in vojno mornarico. Livarna je stala na Karlovški cesti, ravno pod Albertom pa se je razširila še na današnjo Zvonarsko ulico in del Prul. Albert Samassa je v letih 1869–1871 na mestu stare stanovanjske hiše na Karlovški cesti 1 sezidal novo družinsko vilo, ki stoji še danes. V času hudih nacionalnih napetosti v drugi polovici 19. stoletja je bil prepričano na nemški strani in zato tarča številnih napadov slovenske strani. Leta 1900 se je umaknil iz javnosti in podjetje prepustil sinu Maksu.
Po koncu prve svetovne vojne in razpadu monarhije je bilo konec tudi Samassovega ljubljanskega podjetja. Maks je izvedel, da bodo v Ljubljani odprli škofijsko zvonarno in v njej zaposlili njegove uslužbence. Poleg tega je propadla njegova kupčija z mornarico, saj so Trst, Pulj in Reka prešli v italijanske roke. Zato se je odločil, da svoje podjetje proda Jadranski banki oz. novi delniški družbi Strojne tovarne in livarne, predhodnici poznejšega Litostroja. Sam je zapustil slovensko ozemlje, najprej se je odselil v Dunajsko Novo mesto, nato pa na Dunaj, kjer je takoj po drugi svetovni vojni, junija 1945, tudi umrl. Po pričevanju sorodnikov je bila njegova smrt tragična – umrl je menda od lakote.
Leta 1918, tik pred koncem monarhije, je družina Samassa doživela posebno čast – dobila je plemiški naziv. Povod je bila verjetno 150. obletnica delovanja podjetja Samassa, ki so jo praznovali leta 1917 (kot začetek podjetja se je štelo leto 1767, čeprav so Samasse v Ljubljani delovali že pred tem). Ob poplemenitenju je Maks Samassa zaprosil tudi za predikat »Hüttenstaet«, in sicer ga je izbral glede na svoj poklic livarja (Hütte = metalurški obrat). Za grb si je izbral podobo zvona in topovske cevi, izbiro pa je utemeljil z obrazložitvijo, da je takšen grb njegova družina uporabljala od sredine 18. stoletja. Del Samassovega grba je postal tudi moto »Z delom in voljo« (Durch Arbeit und Willenskraft).
Rodbina Samassa je imela od leta 1792 na pokopališču pri Sv. Krištofu sorazmerno skromno družinsko grobnico, ki se je ohranila do leta 1938 in nato izginila ob dokončni likvidaciji starega mestnega pokopališča. Danes v Ljubljani na družino še spominjata vila na Karlovški cesti nad uvozom v predor in Zvonarska ulica, imenovana po njihovi dolgoletni in poglavitni dejavnosti – zvonarstvu.

Literatura:
Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 2. del: Po sledeh mlajših plemiških rodbine na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2012, str. 189–192.