Aliančni grb družin Schellenburg in Hofstätter v Ljubljani
LJUBLJANA, URšULINSKA CERKEV
Nahajališče grba: drugo
Redkokateri posameznik je imel tolikšen vpliv na razvoj Ljubljane in širše Kranjske, kakor ga je imel na prehodu iz 17. v 18. stoletje veletrgovec, finančnik in mecen Jakob Schell pl. Schellenburg. Čeprav je bila njegova osnovna dejavnost trgovska in finančna, je imel drugače kakor njegovi stanovski kolegi velik posluh tudi za umetnost in kulturo. Rodil se je leta 1652 v južnotirolskem Sterzingu (danes Vipiteno), sedlarskemu mojstru Jakobu Schellu in Justini Atzwanger. Imel je še tri sestre in brata Tomaža, ki je postal duhovnik in bil leta 1696 hkrati z njim povzdignjen v plemiški stan.
Jakoba prvič – že kot trgovca – zasledimo proti koncu sedemdesetih let 17. stoletja na Dunaju in nato v furlanskem Vidmu. Leta 1684 pa je že bil v Ljubljani in sklepal prve trgovske pogodbe za domače kranjske produkte. Ker je spoznal, da sta Kranjska in še zlasti Ljubljana zaradi prehodnosti zelo primerni za trgovino med Trstom in zaledjem, je sklenil, da se tu za stalno naseli. Konec leta 1684 je najel skladišče na Bregu in se 23. oktobra naslednjega leta poročil z Ljubljančanko Ano Katarino Hofstätter (1662–1732) ter s tem izpolnil enega od pogojev za pridobitev meščanstva.
Veliko bogastvo, pridobljeno s trgovanjem, mu je omogočilo tudi drugačne finančne posle. Kranjskim deželnim stanovom, ki so bili vedno v finančni stiski, je posojal velike denarne zneske in postal njihov največji upnik. Njegovi finančni posli se niso omejevali le na posojanje denarja, urejal je tudi finančne in gospodarske posle nekaterim visokim plemičem na Kranjskem in Koroškem. Veliko in velikodušno posojilo je v »hudih in težkih vojnih časih« namenil tudi vedno prazni cesarski blagajni. Cesar Leopold I. mu je zato (in zaradi siceršnjih zaslug za cesarsko hišo in mesto Ljubljana in za zasluge njegovih tirolskih prednikov) leta 1696 podelil plemiški naziv s predikatom Schellenburg in naziv cesarskega svetnika. Hkrati je bil plemiškega naziva deležen tudi njegov brat Tomaž, ki je bil duhovnik. Grba cesar novopečenima plemičema Schellenburgoma ni podelil na novo, ampak je le potrdil starega, ki ga je bil družini podelil že njegov oče Ferdinand III. V njem je bil upodobljen gozdni mož z izruvanim drevescem v eni roki in obročem s kraguljčki v drugi roki; kraguljčki so bili besedna igra s Schellovim imenom (kraguljček = nem. die Schelle).
Schellenburgu je podpiral zlasti verske ustanove in namenjal denar za krasitev kranjskih cerkva. Njegova največja zasluga je bila pritegnitev uršulink v Ljubljano leta 1702. Finančno je omogočil gradnjo njihovega samostana, hkrati pa je odkupil tudi sosednje vrtove knezov Auerspergov in Eggenbergov in tako omogočil nastanek obsežnega samostanskega kompleksa. Ker je bil eden od pogojev prihoda uršulink iz Gorice v Ljubljano njihova obljuba, da se bodo ukvarjale z izobraževalno dejavnostjo, je tako prav Schellenburg omogočil ustanovitev prve dekliške šole v Ljubljani. Ta je bila naslednjih 170 let edina izobraževalna ustanova za dekleta v mestu.
Schellenburg ni dočakal dograditve samostana. V noči s 1. na 2. februar 1715 ga je prehitela smrt. Pokopan je v cerkvi uršulinskega samostana, na kar še danes spominja njegov grb, združen z grbom njegove žene Ane Katarine Hofstätter (ki sicer, kot kaže, ni bila plemkinja po rojstvu). Ker v zakonu ni imel otrok, je vse premoženje z oporoko namenil bodisi ljubljanskim in nekaterim drugim kranjskim cerkvam in samostanom bodisi v dobrodelne namene. Iz njegove zapuščine so nastale številne »štipendije« (Stiftung), ki so se obdržale vse do konca monarhije.
Ljubljana je po Schellenburgu leta 1877 poimenovala dotedanjo Nunsko ulico, ki je potekala mimo uršulinskega samostana. Leta 1952 je bila Schellenburgova (tudi Šelenburgova) ulica preimenovana v Kardeljevo ulico, leta 1954 pa je postala del Titove ceste; danes je del Slovenske ceste. Danes se v spomin na Schellenburga imenuje stavbni kompleks na Gosposvetski cesti, na mestu, kjer je nekoč stal Kolizej.
Literatura:
Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje. 1. del – Od Billichgrätzov do Zanettijev. Ljubljana, 2014, str. 131–135.