Aliančni grb rodbin Khisl, Paradeiser in Lichtenberg na gradu Fužine
LJUBLJANA, GRAD FUžINE
Nahajališče grba: portal
V Ljubljani na Fužinah kraljuje na levem bregu Ljubljanice mogočni in danes obnovljeni grad Fužine, ki sta ga, kot pravi napis nad vhodnim portalom, leta 1528 začela graditi Vid Khisl, ljubljanski veletrgovec in večkratni župan, ter njegov poslovni družabnik Hans Weilhammer. Rimani napis v latinski majuskuli, ki je postavljen v dveh stolpcih, nam poleg začetka gradnje razkrije tudi nemško ime za grad (Kaltenbrunn), samo stavbo pa izroča v božje varstvo: DIS GEPEI ANGEFANGEN WAR / ALS MAN ZALT MDXXVIII IAR / DVRCH VEIT KISL MIT GVTM RAT / VND HANS WEILHAIMERS HILF VND THAT / GOT WELL DAS HAVS WOLBEWAREN / NICHTS ARGS LASSEN WIDERFAREN / WO GOT DAS NIT BEHVET VORMACHT / SO IST VMBSVNST ALL VNSER WACHT / DAMIT PLEIBT ES IN GOTTES HANT / ZVM KALTENPRVN IST ES GENANT. Pod napisom so vklesani trije grbi, in sicer v sredini grb Hans Khisla, Vidovega sina, ter njegovih dveh žena: heraldično levo grb Ane pl. Lichtenberg z orlom in heraldično desno grb Marije pl. Paradeiser s kačo in orlom. Med grbi je letnica 1557, ki po vsej verjetnosti označuje zaključek gradbenih del na grajski stavbi.
Khisli naj bi po lastni družinski tradiciji na Kranjsko prišli z Bavarske v začetku 16. stoletja na pobudo Auerspergov; ni pa izključen niti njihov avtohton kranjski izvor. Prvič se v listinah pojavijo leta 1519, ko se omenja ljubljanski meščan Vid Khisl. Kasneje je bil Vid večkrat izvoljen za ljubljanskega mestnega sodnika in župana. Njegov edini sin Hans, ki se mu je rodil v zakonu z ljubljansko meščanko Katarino Stettner, je s svojo podjetnostjo močno povečal družinsko posest; segel je celo na Štajersko, kjer je bil med drugim zastavni imetnik mariborskega mestnega gradu in Slovenskih Konjic. Morda najbolj opazen pečat je pustil na gradu sredi Kranja, ki se po njem še danes imenuje Khislstein.
Poleg podjetniške je imel Hans Khisl tudi umetniško žilico, saj je bil poznan kot velik dobrotnik in podpornik znanosti in umetnosti ter (predvsem protestantske) književnosti. Sodeloval je pri upravljanju slovenske protestantske cerkve, pri organizaciji šol, zlasti pa je pomembna njegova vloga pri ustanavljanju prve tiskarne v Ljubljani. V funkciji kranjskega deželnega upravitelja je leta 1570 izdal deželni patent o vinski nakladi, ki velja za prvi uradni dokument v slovenskem jeziku.
Pred sredo 16. stoletja Khisli še niso bili plemeniti, so pa že uporabljali grb. V njem so trije kamni oziroma kosi kremena, kar namiguje na njihov priimek (kremen = nem. Kiesel). Hans je nato leta 1561 dobil pravico do pečatenja z rdečim voskom in izboljšavo družinskega grba. Osem let kasneje (1569) je bil povišan v viteza s predikatom »zu Kaltenbrunn«, leta 1590 pa še v barona. Njegovi potomci so kasneje dobili celo grofovski naziv, s katerim je bil povezan tudi naziv njihove kočevske grofije. Družina je izumrla konec 17. stoletja.
Leta 1551 je Hans Khisl prvič stopil pred oltar. Njegova izvoljenka je bila Ana pl. Lichtenberg, ena zadnjih članic starega, še srednjeveškega rodu Lichtenbergov na Kranjskem. Z njenim bratom Erazmom je okoli leta 1570 rod izumrl v moški liniji, nadaljeval pa se je preko njune tete Margarete, ki se je poročila z Janezom Schwabom s Tuštanja pri Moravčah. Ana Lichtenberg je umrla kmalu po poroki s Hansom Khislom, najverjetneje že leta 1552 skupaj s sinom Vidom. Vsi ostali Hansovi otroci (pet hčerk in šest sinov) so izvirali iz njegovega drugega zakona z Marijo Paradeiser, hčerko koroškega deželnega vicedoma Jurija Paradeiserja. Paradeiserji, ki se na Koroškem v listinah pojavijo že v 12. stoletju, se kljub svojemu plemiškemu poreklu v 14. stoletju na Kranjskem pojavljajo med meščani. Največji vzpon so dosegli v 17. stoletju, ko so bili povzdignjeni med barone in grofe, konec 18. stoletja pa so se že šteli med izumrle rodbine.
Hans Khisl je ob koncu življenja živel v Gradcu, kjer se je leta 1591 poročil še tretjič, tokrat z Lucijo pl. Stadl, s katero pa ni imel otrok. Umrl je dve leti kasneje v Gradcu. Njegov grad Fužine so že za časa njegovega življenja upravljali različni zakupniki, kasneje pa se je povezava med Khisli in Fužinami popolnoma izgubila.
Literatura:
Žabota, Barbara: Rodbina Khisl: novoveška zgodba o uspehu. Kronika 51, 2003, št. 1, str. 1–26 (upodobitev grba str. 7)
Ljubljana, Grad Fužine
Pot na Fužine 2, Ljubljana, SlovenijaDrugi grbi rodbine Khisl
Grb rodbine Khisl v Slovenskih Konjicah
Slovenske Konjice
Grb baronov Khisl v Dvoru pri Polhovem Gradcu
Dvor pri Polhovem Gradcu
Drugi grbi rodbine Paradeiser
Drugi grbi rodbine Lichtenberg
Grbi rodbin Lichtenberg, Purgstall in Dietrichstein v Šmartnem pri Litiji
Šmartno pri Litiji
Grb grofov Lichtenberg na Smuku
Smuk nad Semičem
Združeni grb rodbin Lichtenberg in Mordax v Starem trgu pri Ložu
Stari trg pri Ložu
Aliančni grb rodbin Lichtenberg in Gall na gradu Tuštanj
Zgornji Tuštanj