Začetnik rodbine plemenitih Luschanov je bil Luka Lušan, ki se je leta 1786 rodil na Šutni (št. 17) med Kranjem in Škofjo Loko, očetu Jerneju in materi Apoloniji, rojeni Alič (Alitsch). Prvotna oblika priimka, zapisana v matičnih knjigah 18. stoletja, je Los(c)han. Luka je na Dunaju študiral kot Knafljev štipendist in leta 1814 doktoriral iz prava ter takoj zatem stopil v državno službo. Najprej je postal uradnik pri bankalnem uradu na Dunaju, nato pri administraciji zemljiških davkov v Ljubljani. Leta 1818 je bil premeščen v Karlovac, nato je nekaj časa služboval na češkem apelacijskem sodišču, leta 1824 ga je pot zanesla nazaj na Kranjsko, kjer je v Ljubljani postal svetnik pri mestni in deželni pravdi, z enakim nazivom je leta 1830 nastopil službo v Celovcu, njegova zadnja služba pa je bila od leta 1854 služba svetnika pri višjem deželnem sodišču v Gradcu. Že precej rahlega zdravja se je upokojil leta 1855. Malo pred smrtjo leta 1867 je svoje domače kraje počastil tako, da je dal pri nekem koroškem umetniku izdelati oltarno sliko za romarsko cerkev v Crngrobu.
Za 40-letno zvesto in uspešno državno službo ga je cesar leta 1855 odlikoval z redom železne krone III. stopnje in ga na podlagi tega povzdignil še v avstrijski dedni viteški stan. Luschan si je za grb izbral zlate čebele na modri podlagi, ki so verjetno simbolizirale marljivost in prizadevnost.
Od potomcev Luke Luschana je bil nedvomno najznamenitejši vnuk Felix (1854–1924), večkratni doktor, redni profesor antropologije na Humboldtovi univerzi v Berlinu, direktor Etnografskega muzeja v Berlinu in tajni vladni svetnik. Po njem se imenuje tudi kromatična lestvica za določanje barve kože.
Od drugih potomcev Luke viteza Luschana sta v Ljubljani ostala le sinova Gustav kot predstojnik rudniškega urada v Rablju, in Albert, ki je bil višji finančni svetnik. Ta del družine je bil zaradi svoje pripadnosti nemški strani pogosta tarča slovenskih časnikov, zlasti Slovenskega naroda. Družina se je iz slovenskega prostora izselila delno že po prvi svetovni vojni, delno pa med drugo svetovno vojno, ko so nekateri člani optirali za Nemčijo. Danes potomcev Luke viteza Luschana na Slovenskem ni več, najdemo pa jih v Avstriji in na Švedskem.
Družina vitezov Luschan je imela na ljubljanskih Žalah ob zidu lep nagrobnik iz rdečkastega marmorja in s kovinskim grbom. Nagrobnika danes ni več, kovinski grb pa je v zasebni lasti. Veliko bolj kot ta grb pa je danes poznana njegova kamnita različica, ki je javnosti na ogled v Plečnikovi hiši v Ljubljani. Arhitekt Jože Plečnik je dal heraldično ploščo v 30. letih 20. stoletja vzidati v svoj zimski vrt, ni pa znano, od kod je plošča prvotno izvirala.

Literatura:
Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 2. del: Po sledeh mlajših plemiških rodbine na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2012, str. 117–126.