Nad glavnim vhodom v grad Mokrice obiskovalca danes poleg napisa Hotel Grad Mokrice pozdravi še grb, v katerem je na rdeči podlagi krokar, ki ima vrat prestreljen s puščico. Grb je pripadal rodbini Gregorijanec, ki je bila v 16. in 17. stoletju lastnica Mokric. Rodbina je bila sicer hrvaškega izvora, vendar tesno povezana tudi z današnjim slovenskim ozemljem. Ne le zaradi Mokric, pač pa tudi zato, ker je bila med glavnimi akterji v znamenitem hrvaško-slovenskem kmečkem uporu leta 1573.
Začetki rodbine Gregorijanec niso povsem jasni. Zgodovinarji jih iščejo v Križevski županiji. Prvi znani član rodbine je bil po vsej verjetnosti Grgur (Gregor), ki mu je kralj Sigismund leta 1427 podelil neko utrdbo. Rodbini nato kontinuirano sledimo šele stoletje pozneje z Jurajem (Jurijem) Gregorijancem, ki je bil izobražen pravnik in se leta 1520 omenja kot protonotar Slavonije. Oba njegova sinova sta bila znani osebnosti v svojem času. Pavel († 1565) je bil teolog, zgodovinar in latinist; leta 1550 je bil posvečen za zagrebškega škofa in pozneje še za győrskega škofa (1554) in nadškofa v Kálocsi (1565).
Povsem drugače pa se je v zgodovino zapisal njegov brat Ambrož († 1572). Tudi on je bil kakor brat izobražen, saj se v virih omenja kot literatus. Bil je v službi knezov Zrinskih, ki so ga leta 1541 imenovali za vojaškega poveljnika (kapetana) v Turopolju. V tej službi si je nabral veliko premoženja, tudi v obliki posesti v zagrebški in križevski županiji. V letih 1544 do 1556 je opravljal funkcijo deželnega davkarja (dikatorja) Kraljestva Slavonije, dobil nato leta 1558 naziv podbana, hkrati pa opravljal funkcijo župana križevske in zagrebške županije.
Pridobivanje posesti je Ambroža Gregorijanca pripeljalo tudi na današnje slovensko ozemlje. Leta 1558 je kupil del gospostva Mokrice, v naslednjih dveh letih pa mu je uspelo gospostvo odkupiti v celoti. Tako se je njegova rodbina za nekaj manj kot sto let usidrala na Mokricah. Ambrož je dal nekdanjo stolpasto stavbo v funkciji dvora prezidati in ji dal podobo renesančnega gradu. O tem je pričala tudi njegova heraldična plošča iz leta 1562, ki je bila vzidana nad grajskim portalom, danes pa je neznano kje. Na njej je bil upodobljen grb Gregorijancev – krokar s puščico v vratu.
Po legendi je nastanek grba Gregorijancev povezan s turškimi vpadi – krokarji naj bi namreč opozarjali na prihajajoče turške čete. Ko so Turki enega od krokarjev zadeli s puščico v vrat, je menda kljub temu priletel na grad Mokrice in Gregorijance opozoril na bližajočo se nevarnost. Vendar ta legenda ne drži, saj so imeli Gregorijanci takšen grb še pred prihodom na Mokrice.
Zadnje desetletje življenja Ambroža Gregorijanca so zelo zaznamovali spori s Franjem Tahyjem, ki so kulminirali v velikem hrvaško-slovenskem uporu leta 1573. V tem sporu je Ambrož Gregorijanec najprej leta 1566 izgubil naziv podbana, pa tudi njegova posest se je precej zmanjšala. Umrl je aprila 1572, domnevno na Mokricah. Njegovi pravnukinji Marta in Ana Marija sta bili zadnji lastnici Mokric iz rodu Gregorijancev. Za njima je gospostvo z gradom prevzel sorodnik Jošt Jožef baron Moscon.

Literatura:
Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 16. stoletje. 1. del – Od Barbov do Zetschkerjev. Ljubljana, 2017, str. 109–114.