Sredi gozda nad dvorcem Radvanje sprehajalca preseneti manjši objekt, ki kaže precej klavrno stanje. Objekt, manjša hišica, je brez oken in vrat, sredi njega pa na tleh zija pravokotna odprtina. Sprehajalcu kaj hitro postane jasno, da gre za grobnico, grb pri vhodu pa razkrije, da gre za plemiško grobnico. Grb je sicer precej načel zob časa, a ostro oko še vedno lahko prepozne precej nenavadne elemente – kentavra, ki s puščico meri v kačo, ki se ovija okoli ogledala. Grb je pripadal rodbini Rossmanit-Florstern, ki je bila na prelomu 19. in 20. stoletja lastnica dvorca Radvanje.
Skupni prednik plemiških Rossmanitov je bil Johann Markus Rossmanit (roj. 1779), ki je bil oskrbnik gospostva Valtice (nem. Feldsberg) na Češkem pri knezih Liechtensteinih. Tam sta se rodila njegova sinova Johann (1812–1859) in Alois (1821–1891), ki sta pozneje oba dosegla povzdig v plemstvo. Najprej je to leta 1855 uspelo starejšemu Johannu kot svetniku c. kr. namestništva. Njegova družinska veja, ki je vseskozi ostala povezana zgolj z avstrijskim prostorom (Dunaj in Salzburg), je v moški liniji ugasnila leta 1941 z njegovim vnukom Adolfom.
Nekaj let za Johannom je bil med prejemniki plemiške diplome tudi njegov mlajši brat Alois. Tudi on je bil kakor brat svetnik pri namestništvu, a je zaradi podeljenega reda železne krone III. stopnje lahko zaprosil za višji naziv od bratovega – postal je vitez. Viteški naziv je nadgradil s predikatom Florstern, izpeljanim iz imena in dekliškega priimka njegove judovske žene Flore Stern.
Ob povzdigu v viteški stan je Alois zaprosil za podelitev enakega grba, kakršnega je pred njim dobil njegov (tedaj že pokojni) brat Johann. Vseeno se je Aloisov viteški grb v končni verziji malenkostno razlikoval od bratovega plemiškega grba. Kot viteški grb je imel nad ščitom dva turnirska šlema namesto enega, barve nojevih peres so bile nekoliko drugačne, kentaver ni bil srebrn, temveč naravnih barv, pod ščitom se je vil trak z napisom ASSIDUO LABORE, opazna razlika je bila tudi dodana srebrna zvezda v zgornjem desnem ščitnem polju. Zvezda je po eni strani morda simbolizirala Aloisovega edinega sina Alfreda, po drugi strani pa je gotovo aludirala na priimek njegove žene Flore (Stern = zvezda).
Alois je imel samo sina Alfreda, ki je pozneje v severovzhodnem slovenskem prostoru pustil močan pečat. Sprva je bil diplomat in je nekaj časa služboval kot ataše v Sankt Peterburgu. Kmalu pa se je odločil, da opusti diplomacijo in se raje posveti stvarem, ki ga resnično veselijo – konjereji in športu. Njegov oče je zato zanj kupil grad in posest v Radvanju pri Mariboru (imenovano Brandhof). Posest je Alfred zgledno uredil in se tam ukvarjal z živinorejo in poljedelstvom pa še s čebelarstvom, hmeljarstvom, sadjarstvom in mlekarstvom. Za življenjski cilj si je zadal vzgojo ameriškega kasača, konja, ki bi na kmetiji opravljal vsa dela in imel hkrati vrednost športnega konja. Kot navdušen konjerejec je pisal strokovne članke in bil eden glavnih organizatorjev konjskih dirk v Mariboru in zlasti v Ljutomeru, pomagal pa je tudi pri organizaciji dirk na Hrvaškem. V prleški prestolnici je bil zaradi širokega konjerejskega znanja znan kot mentor in podpornik tamkajšnjih konjerejcev. Bil je tudi predsednik številnih kasaških društev (v Mariboru, Ljutomeru in Gradcu), predsednik štajerske živinorejske zveze in celo predsednik zveze vseh kasaških in živinorejskih društev Avstrije.
Po vojni je še skoraj desetletje ostal v novi kraljevini. Zakaj se je potem tik pred smrtjo odločil, da Radvanje proda, ni znano. Kupna pogodba z Nikolo pl. Jurkovićem iz Čalme pri Sremski Mitrovici je bila sklenjena 6. avgusta 1928, Alfred Rossmanit pa je umrl je le nekaj mesecev pozneje, konec leta 1928 v Radvanju. Zadnje počivališče je našel v družinski grobnici nedaleč od grajske stavbe. Njegove posmrtne ostanke so leta 1970 prekopali na graško pokopališče St. Peter, grobnica v pohorskih gozdovih pa je prepuščena zobu časa.

Literatura:
Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem, 19. in 20. stoletje, 3. del: Od Aljančičev do Žolgerjev. Ljubljana: Viharnik, 2017, str. 174–181.