Freisinška rodbina Fürnpfeil, ki je zaznamovala zgodovino Škofje Loke v 17. stoletju, je bila razdeljena v dve glavni liniji. Začetnik prve oziroma starejše je bil Korbinijan Fürnpfeil (1597–1657), loški protipisar in oskrbnik loškega gospostva. Drugo, mlajšo vejo pa je osnoval njegov mlajši brat Sigmund (1602–1657). Sigmund je bil v najstniških letih – verjetno zaradi šolanja – na Dunaju, potem pa je julija 1618, ko je bil star 16 let, ponj poslal brat Korbinijan, in tako se je tudi Sigmund naselil v Škofji Loki. Tu se je ukvarjal s trgovino, kmalu postal mestni svetnik in predstojnik mestnega špitala, leta 1647 je bil tudi mestni sodnik, leta 1649 pa ga je freisinški škof imenoval za kaščarja v loškem gospostvu. Tako se je tega leta vsa loška uprava združila v rokah bratov Fürnpfeil – Sigmunda kot kaščarja in Korbinijana kot oskrbnika in protipisarja. Istega leta sta nato brata cesarja Ferdinanda III. zaprosila za potrditev plemiškega naziva s predikatom »Pfeilheimb« in izboljšavo grba in temu je cesar tudi ugodil. Grb Fürnpfeilov je tedaj dobil srčni ščit s polovico črnega (cesarskega) orla in dodatnim parom orlovih perutnic nad šlemom.
Sigmund se je tako kakor njegov starejši brat kmalu tudi sorodstveno povezal z loškim meščanstvom. Iz dveh zakonov je imel vsaj 15 otrok. Umrl je avgusta 1657, dobrega pol leta za bratom Korbinijanom. V Loškem muzeju hranijo del nagrobnika, ki je po vsej verjetnosti njegov. Ohranjen je le zgornji del z vklesanim grbom in delnim napisom: ALHIE IST DAS RVHEPETH VND BEGREBNVS… Nagrobnik je bila sprva v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki, kjer je bil Sigmund tudi pokopan. Verjetno so ga s prvotnega mesta odstranili po požaru leta 1817, ko so cerkev nekoliko predelali. Kot kaže, so ta nagrobnik porabili kot gradbeni material pri prenovi bližnje mežnarije. Ko so po letu 1970 prenavljali tudi staro mežnarijo, so v njenih zidovih našli fragment nagrobnika in ga prenesli v Loški muzej, kjer je razstavljen še danes.

Gl. tudi Štukl, Knjiga hiš, III, str. 66, 67.