Sredi 18. stoletja je bil lastnik dvorca Jablje baron Anton Jožef Janežič. Lastnik je bil le dobra štiri desetletja, vendar je na grajski stavbi pustil neizbrisen pečat, ki je viden še danes. Grad je dal temeljito prenoviti in ob tej priložnosti Francu Jelovšku naročil poslikave z mitološkimi in ljubezenskimi prizori. Med drugim so v njegovem času nastale tudi peči, okrašene z njegovim baronskim grbom. Ta se je od osnovnega ločil po srčnem ščitu, v katerem je roka s sabljo, ter baronski petrogeljni kroni nad glavnim in srčnim ščitom.
Plemiški status rodbine Janežič je sicer segal v začetek 18. stoletja in je povezan z dedom jabeljskega graščaka. Novembra 1716 je namreč cesar Karel VI. takratnega ljubljanskega župana in nekdanjega uspešnega trgovca Janeza Antona Janežiča povzdignil v plemiški stan. Janežič se je od tedaj dalje smel podpisovati kot plemeniti Janežič, dobil pa je tudi predikat »Adlersheim«, ki je njegovemu slovenskemu priimku dodal še dodaten blišč.
V ne preveč srečnem zakonu z Marijo Jakobino de Giorgio se mu je rodilo šest otrok, od katerih je odraslo dobo dočakal zgolj sin Franc Anton, a je tudi ta pri komaj tridesetih letih umrl pred očetom. Zato je Janez Anton premoženje zapustil snahi Ani Margareti (ki se je pozneje poročila z baronom Lichtenbergom) in edinemu vnuku Jožefu Antonu. Ta je ob dedovi smrti leta 1730 podedoval veliko premoženje, čeprav mu je bilo le osem let.
Jožef Anton Janežič pri sodobnikih ni pustil najlepšega vtisa, saj je bilo njegovo zasebno življenje vse prej kakor zgledno. Morda je bilo krivo tudi to, da je odraščal kot bogat dedič brez odločne očetove roke. Že zelo mlad je pokazal veliko častihlepnost. Komaj je leta 1743 dosegel polnoletnost in prevzel nadzor nad velikim družinskim premoženjem, je kupil dvorec Jablje in na podlagi tega najprej zaprosil za kranjsko deželanstvo in še istega leta tudi za baronski naziv.
Za ženo je vzel »osirotelo mlado damo iz Šlezije«, Frančiško grofico Hofmann, vendar zakon ni bil srečen. Novopečeni baron je bil menda hitre jeze, rad se je zabaval in je ženo pogosto puščal samo, tako da je ta začela gojiti čustva do Janeza Sajfrida grofa Herbersteina, predsednika kranjske reprezentance in komore (deželne vlade). Ko je Janežič to izvedel, se je nad njo tudi fizično znesel, zadeva je prišla celo na sodišče. Čeprav je bil oproščen obtožb, njun zakon na dolgi rok ni zdržal – žena je nazadnje dosegla ločitev in se odselila iz Kranjske.
Jožef Anton je bil torej prvi in zadnji baron Janežič. Njegov nesrečni zakon ni prinesel potomstva, zato je v oporoki leta 1777 določil, da bo dedič njegovega celotnega premoženja starejši od njegovih polbratov – Franc Ksaver baron Lichtenberg. Vendar pa je pri tem postavil pogoj: glavni dedič mora prevzeti priimek Janežič in tudi Janežičev baronski grb. Tri leta pozneje, na svečnico 1780, je Jožef Anton baron Janežič zapustil ta svet. Dedič Franc Ksaver je upošteval polbratovo poslednjo voljo in je cesarski dvor prosil za formalno združitev svojega priimka in grba z Janežičevim. Prošnjo je odobril novi cesar Jožef II. januarja 1781 in od tedaj so se baroni Lichtenbergi uradno imenovali baroni Lichtenberg-Janežič in so uporabljali združeni Janežičev in Lichtenbergov grb.

Literatura:
Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem, 18. stoletje; 2. del: Od Del-Negrov do Škerpinov. Ljubljana: Viharnik, 2022, str. 65-74.