Wurzbachi so (bili) zelo razvejena rodbina. Na Gorenjskem je živela t. i. preddvorska linija, imenovana po graščini Preddvor, ki jo je leta 1897 od Viktorja Urbančiča kupil Maksimilijan III. Wurzbach (1844-1920). Po zgledu Urbančičev je pri cerkvi sv. Petra zgradil mavzolej in bil v njem pozneje kot prvi tudi sam pokopan. Mavzolej je ohranjen še danes, v njej pa je nad nagrobno ploščo vklesan (shematičen) grb Wurzbachov.
Po Maksimilijanovi smrti (1920) je novi lastnik graščine postal sin Artur, ki je bil znan kot razsipnež, zato je premoženje naglo kopnelo. Poleti 1932 se je v grajskem parku odločil za samomor in pustil družino v velikih finančnih težavah. Štiri leta pozneje je bila zato na srezkem sodišču v Kranju razpisana prisilna dražba graščine s 30 sobami, parkom, gospodarskim poslopjem in nekaj zemljišči. Celotno posestvo je merilo samo nekaj več kot dva hektara, ocenjeno pa je bilo na več kot 450.000 dinarjev. Artur in njegova žena Margit Rizzi, imenovana »bonne maman«, sta imela štiri sinove, katerih potomci živijo v tujini, a se pogosto vračajo v Preddvor.

Literatura:
Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 1. del: Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2009, str. 203–216.