Zadnji zasebni lastniki gradu Podsreda so bili od leta 1848 pa do druge svetovne vojne knezi Windisch-Graetzi. V letu marčne revolucije je namreč Veriand knez Windisch-Graetz (1790–1867) kupil grad od takratnih lastnikov, baronov Lazarinijev. Podsreda je bila le ena od številnih posesti, ki jih je knez Veriand sredi 19. stoletja kupil na današnjem slovenskem prostoru.
Danes na gospodovanje Windisch-Graetzov na Podsredi spominja aliančni grb, vklesan v steber stopnišča na grajskem dvorišču. Grb je simbol poročne zveze med Veriandovo hčerko Gabrijelo princeso Windisch-Graetz (1824–1917) in Friderikom grofom Schönburg-Glauchau (1823–1897), ki sta nekaj časa živela na gradu. Gabrijela, je bila edina hči, ki se je knezu Veriandu rodila v zakonu z Eleonoro princeso Lobkowicz. Imela je še dva starejša in dva mlajša brata.
Gabrijela Winidisch-Graetz in Friderik Schönburg-Glauchau sta se poročila leta 1852 v Pragi. Ženin je pripadal stari frankovsko-turingijski plemiški rodbini. Schönburgi so imeli središče svojih posesti na Saškem in so tam skoraj uspeli vzpostaviti državo v državi, a so se nadaljnjim poskusom v tej smeri odpovedati leta 1740 v korist saškega volilnega kneza. Že v 16. stoletju se je rodbina razdelila na t. i. zgornjo linijo, ki je leta 1790 dosegla knežji naziv in se danes deli na liniji Schönburg-Waldenburg in Schönburg-Hartenstein, ter t. i. spodnjo linijo, ki je bila leta 1700 povzdignjena med grofe in je takšen rang obdržala do današnjih dni. Tudi ta linija se je večkrat delila in je v drugi polovici 19. stoletja obsegala veji Schönburg-Hinterglauchau in Schönburg Forderglauchau. Friderik, ki je nekaj let živel na Podsredi, je pripadal veji Schönburg-Hinterglauchau, ki pa je v moški liniji izumrla leta 1900, saj ne on, ne njegov mlajši brat Rihard Klemens (1829–1900) nista imela otrok.
Friderikov tast Veriand knez Windisch-Graetz je ob poroki svoje edine hčerke tej namenil grad Podsredo, na katerem sta mladoporočenca dejansko živela nekaj let. V tem času je Friderik precej preuredil in polepšal grajsko stavbo. Dvorišče je razširil in zaokrožil z visoko škarpo, ga obdal z obzidjem, ki je imelo nadzidke, ter ga zaprl z dvoje velikih vrat. V spomin na gradbene posege je dal v steber dvoriščnega stopnišča vklesati aliančni grb svoje družine in družine svoje žene. Ob tem velja omeniti dve zanimivosti. Prvič, grb Schönburgov je ostal nespremenjen od 12. stoletja do danes. Gre za zelo enostaven grb, kakršni so bili značilni za stare, srednjeveške družine. Z enostavnostjo grba so Schönburgi (celotna rodbina, ne glede na vse delitve) ponosno opozarjali na svojo starodavnost. In drugič, grb Schönburgov na Podsredi je s heraldičnega stališča napačen, saj je deljen štirikrat in ne trikrat. Verjetno je napako zagrešil kamnosek, saj je praktično nemogoče, da bi grof Schönburg sam naročil napačno obliko grba.
Podsreški Schönburg je bil zelo lepo zapisan tudi pri samih Podsredčanih, saj so menda pri njem veliko zaslužili in tudi okoliške otroke je pogosto obdaril z denarjem. Lastnih otrok ni imel in morda ga je to leta 1857 privedlo do odločitve, da se odseli z velike Podsrede. Zadnja postaja njegovega življenja je bil Gradec, kjer je umrl leta 1897. Njegova vdova Gabrijela ga je preživela za dvajset let in je umrla leta 1917.

Literatura:
Stekl, Hannes in Wakounig, Maria: Windisch-Graetz: ein Fürstenhaus im 19. und 20. Jahrhundert. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 1992, str. 301.
Stopar, Ivan: Grad Podsreda. Med včeraj, danes in jutri. Celje: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje, 1999.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knj. 5, Med Kozjanskim in porečjem Save. Ljubljana: Viharnik, 1993, str. 79–92.
Windisch-Graetz, Hugo-Vinzenz: Unsere Familiengeschichte. Selbstverlag, 1959, str. 152–154.