Plemiči, s katerimi je bil grad Predjama v svoji dolgi zgodovini najtesneje povezan, so nedvomno grofje Cobenzli, ki so bili predjamski graščaki skoraj 250 let – leta 1567 je Janez Cobenzl grad in gospostvo prevzel v zastavno last, ju nato dve desetletji kasneje odkupil kot svobodno posest, leta 1810 pa je s smrtjo Janeza Filipa grofa Cobenzla rodbina v moški liniji izumrla. V tem poltretjem stoletju so Kobenzli na grajski stavbi izvedli številne prezidave in ji tako vtisnili najmočnejši pečat. O njihovem dolgoletnem lastništvu gradu pa nenazadnje pričajo kar tri heraldične upodobitve njihovega grba, ki jih najdemo znotraj in zunaj grajske stavbe. Današnjega obiskovalca najprej pozdravi velik barvni grb Cobenzlov, naslikan na zunanjščini trinadstropnega palacija. Drugi njihov grb je vklesan nad grajskim vhodom, tretji, prav tako kamnit, pa visi na steni ene od grajskih sob, kjer mu »delata družbo« še kamnit grb grofov Coroninijev in bakreni grb knezov Windisch-Graetzov.
Grb Kobenzlov je bil med 16. in 18. stoletjem deležen številnih sprememb in izboljšav. Ena od opaznejših se je zgodila leta 1588, ko je bil Hans Kobenzl, sicer komtur nemškega viteškega reda, povzdignjen med barone. Ob tej priložnosti je v grb Cobenzlov prišel srčni ščit, ki je dejansko grb vitezov Jamskih, s katerimi so bili Cobenzli družinsko povezani – iz družine Jamskih je namreč izhajala Janezova mati Ana. Kamnita podoba grba, ki jo danes lahko vidimo nad vhodom v grad, pa je dejansko tista zadnja, dokončna. Zlasti je zanimiva t. i. glava ščita (Schildhaupt), v kateri najdemo vladarsko jabolko, pokal in sokola – simbole, ki označujejo dedne častne urade Cobenzlov: urad dednega deželnega stolnika na Goriškem (od 1698), urad dednega deželnega točaja na Kranjskem in urad dednega deželnega sokolarskega mojstra na Goriškem (oboje od 1719).
Oba kamnita grba v Predjamskem gradu obkroža veriga reda zlatega runa. Veriga sicer ni sestavni del grba, pač pa opozarja, da je njegov imetnik tudi vitez omenjenega reda. Kateri od Cobenzlov je dal nad vhod pritrditi svojo heraldično ploščo, ni jasno, saj je bilo med njimi kar nekaj vitezov reda zlatega runa. Vsekakor pa drži, da to ni bil Hans Cobenzl, katerega inicialki I[oannes] K[obenzl] ter letnica 1583 so vklesani v čelu portala pod samo grbovno ploščo. Morda je bila na istem mestu včasih Hansova grbovna plošča, ki pa jo je dal eden njegovih naslednikov zamenjati s svojo ploščo z izboljšanim grbom. Zanimivo je, da nobeden od kasnejših lastnikov, ne Coroniniji ne Windisch-Graetzi, tega grba niso zamenjali s svojim, temveč so ga pustili nad grajskim vhodom, kjer je nedotaknjen ostal do danes.
Podobno kot za obe kamniti heraldični plošči lahko ugotovimo tudi za naslikani grb na zunanji grajski steni. Podoba grba je veliko mlajša kot letnica 1570 nad njim. V tem letu Cobenzli niso bili še niti baroni, zato je bil tudi njihov grb enostavnejši. Zagotovo ni imel glave ščita – ta je namreč v grb prišla najverjetneje šele ob zadnji izboljšavi leta 1722, ko so Cobenzli že zasedli tri dedne častne urade. Tudi na mestu tega grba je bil morda nekoč naslikan starejši grb, preko katerega so kasneje naslikali njegovo mlajšo in dokončno podobo.
V zvezi z dokončno podobo grba je potrebno omeniti še nekoliko skrivnostni črki VI med dvema C-jema v 2. in 4. polju glave ščita. Obe črki se namreč pojavljata v vseh treh grbih predjamskih Cobenzlov, vendar se v blazonih ne omenjata. Ker je grb Cobenzlov z glavo ščita izboljšal cesar Karel VI., črka C verjetno stoji za C[arolus], črki VI pa predstavljata zaporedno številko tega cesarja.

Literatura:
I Cobenzl; una famiglia europea tra politica, arte e diplomazia (1508-1823) (eds. Federico Vidic & Alessio Stasi). Roma: Lithos ; Gorizia: Archivio di Stato di Gorizia, 2022.
Sapač, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji – III. Notranjska. Med Planino, Postojno in Senožečami. Ljubljana: Viharnik, 2005, str. 44-67.
Stopar, Ivan: Predjamski grad. Postojna: Postojnska jama, 2001.
Die Grafen von Cobenzel. Beyträge zur Wappen- und Geschlechtskunde sämmtlicher Herrenstands-Familien des Österreichischen Kaiserstaats. Vienna: Anton Strauss, 1818.