Na pokopališču na Otočcu dominira poleg pokopališke kapele še ena zidana stavba z izklesanim grbom nad vhodom. Gre za grobnico grofovske rodbine Margheri-Commandona, ki je imela v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja v lasti gradova Otočec in Stari grad. Najstarejša zgodovina Margherijev ni povsem jasna. Izvirali naj bi iz Španije in se kasneje preselili v današnjo zahodno Italijo, kjer so leta 1630 (ta letnica je tudi vklesana v njihov grb na otoški grobnici) dobili dva savojska plemiška naslova – primogeniturni naziv markizov di San Giorgio ter sekundogeniturni naziv grofov di Commandona. Kasnejši otoški Margheriji so imeli predikat Commandona, ker sta bila tako oče kot ded prvega kranjskega Margherija drugorojenca. V habsburške dežele so iz Piemonta prišli ob koncu 18. stoletja. Grof Anton Jožef je vstopil v avstrijsko vojsko, kjer je dobil čin polkovnika. Oba njegova sinova Klemens Anton in Anton Jožef sta bila sprva častnika, kasneje pa je starejši Klemens izstopil iz vojske, se naselil v Ljubljani in postal arhivar v mapnem arhivu. S poroko s Florentino Langer iz Poganic pri Novem mestu se je povezal z dolenjskim plemstvom in svojim potomcem omogočil, da so se za več kot stoletje zasidrali na širšem ozemlju Novega mesta. Florentina je namreč po materi Izabeli pripadala rodbini Breckerfeld, ki je bila lastnica Starega gradu pri Novem mestu. Izabela in njen brat Adolf sta bila zadnja svojega rodu, zato so Stari grad po njuni smrti podedovali Izabelini vnuki oz. Florentinini otroci, Emilijan, Albin in Silvina Margheri.
Rod je tako nadaljeval le mlajši od bratov, Albin, ki se je februarja 1854 v Gradcu poročil z Jožefo grofico Coreth. Še istega leta sta mladoporočenca kupila grad Otočec, ki je dejansko postal novi dom Margherijev, saj je bil Stari grad v precej slabem stanju. V zakonu se je v naslednjih šestnajstih letih rodilo pet otrok – štiri hčerke in sin Rudolf. Oče je bil menda nepoboljšljiv ženskar, kar mu je v končni fazi uničilo zakon (žena se je odselila v Gradec) in politično kariero – bil je namreč državni in deželni poslanec v veleposestvu, ko pa mu je nemški tabor obrnil hrbet, se je pridružil Bleiweisovim staroslovencem.
Po smrti očeta Albina (1899) so si Otočec razdelili vsi njegovi otroci, vendar se je sin Rudolf svojemu deležu odpovedal, ker je podedoval Stari grad, ki ga je obnovil in se tja preselil s sestro Albo. Bil je zadnji moški potomec kranjskih Margherijev in hkrati zadnji grof Margheri-Commandona. Bil je precej mirnejši od svojega očeta in med ljudmi bolj priljubljen. Kot svetnik deželne vlade je služboval v Ljubljani in kasneje še v Radovljici, kjer je bil okrajni glavar. Tudi zato se je njegovega pogreba sredi novembra 1929 udeležilo veliko ljudi: »… prebivalstvo je bilo kljub prav klavrnemu vremenu množično zastopano in tudi sicer je prišlo veliko ljudi iz Ljubljane in Gorenjske«.
Zadnja je bila v družinsko grobnico na Otočcu novembra 1936 pokopana grofica Alba (Albina) Margheri, ki je Stari grad zapustila konventu usmiljenih bratov iz Novega mesta, v oporoki pa še dodala, da morajo do leta 1979 vzdrževati grobnico Margherijev, po tem letu pa pogodbo za prostor grobnice na lastne stroške podaljšati še za 50 let.

Literatura:
Otorepec, Božo: Stari grad pri Novem mestu in njegovi lastniki. Dolenjski zbornik, 1990, str. 59-86.
Pirkovič, Ivo: Gradovi umirajo, 3. Dolenjski list, 10. 3. 1966, str. 11.
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS, 1982, str. 339, 461.
SI ZAL LJU 340, šk. XV.