Velenjski grad je v svoji dolgi zgodovini zamenjal več lastnikov in bil deležen številnih prezidav. Enega zadnjih večjih posegov sta se v drugi polovici 19. stoletja lotila Karel pl. Adamovich (1829–1874) in njegova žena Bianka, rojena grofica Wickenburg (1837–1912), ki sta lastnika gradu postala leta 1858. Grad je takrat dobil večja okna, na grajskem obzidju so rekonstruirali zidno krono z nadzidki, spremenilo pa se je tudi zunanje dvorišče na jugovzhodni strani, kjer so prizidki dobili čela z značilnimi stolpičastimi zalomi. To predelavo sta nova lastnika obeležila tudi z grbovno ploščo, ki sta jo dala vzidati v južno steno notranjega dvorišča. Na njej je upodobljen aliančni grb rodbin Adamovich in Wickenburg, vendar grb slednjih ni upodobljen v celoti, temveč zgolj kot osnovni (Stammwappen). Pod obema grboma teče napis: NOBILIS CAROLVS ADAMOVICH DE CSEPIN ET VXOR EJVS BIANCA NATA CAPELLO COMTISSA DE WICKENBVRG ANNO 1858. Grad je bil v lasti Adamovichev do leta 1918, ko so ga prodali sorodniku Karlu grofu Coroniniju.
Družina Karla Adamovicha naj bi po nekaterih podatkih izvirala iz kraja Ciprovac na severozahodu Bolgarije. Od tam naj bi se najprej ustalila v Bosni in kasneje v Slavoniji. Med plemiče so se Adamovichi šteli že v 17. stoletju; leta 1714 je ogrski kralj Karel III. (cesar Karel VI.) Pavlu Adamovichu podelil tudi ogrsko-hrvaško plemstvo, Marija Terezija pa njegovemu vnuku Janezu Kapistranu leta 1770 še predikat »de Csepin« po njihovi posesti Čepin pri Osijeku. Sinova Janeza Kapistrana sta rodbino razdelila na dve liniji – starejši Pavel (1760–1801) je nadaljeval čepinsko linijo, linija njegovega mlajšega brata Antona Gašperja (1762–1829) pa se imenuje po posesti Tenje, jugovzhodno od Osijeka. Slednji je pripadal tudi velenjski graščak Karel Adamovich kot vnuk Antona Gašperja.
Družina Karlove žene Bianke se je sprva imenovala Capello oziroma Capellini, o čemer priča klobuk (it. capello) v njihovem prvotnem grbu. Začetnik rodbine je bil Francesco Maria Capellini, imenovan Stechinelli (1640–1694), ki se je iz rodnega Riminija preselil v Hannover oziroma Celle. Tam je na vojvodskem dvoru naredil lepo kariero na področju poštnih storitev. Leta 1688 je bil poplemeniten, njegov predikat »Wickenburg« pa se je nanašal na eno od njegovih posesti – Wieckenberg, danes del mesta Wietze na Spodnjem Saškem.

Literatura:
Ravnikar, Tone: Grad Velenje: skica usode stavbe in njenih prebivalcev. Velenje 2002, str. 55, 56.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knj. 4, Med Solčavskim in Kobanskim. Ljubljana: Viharnik, 1993, str. 128.
Šćitaroci, Mladen und Bojana: Slawoniens Schlösser. Von Zagreb bis Vukovar. Graz/Stuttgart 2000, str. 106–109, 300–303, 367, 368, 397, 398.