Pred leti se je na dvorišču zasebne stanovanjske hiše v Podutiku pojavila ovalna kamnita plošča na podstavku s slovenskim napisom. Nad njim je bil vklesan grb, ki je predstavljal na obroču sedečo sovo. Izvor plošče, njena poznejša usoda pa tudi sedanja lokacija niso poznani, grb pa je zagotovo pripadal sredi 19. stoletja poplemeniteni rodbini Zhuber-Okrog. Njen začetnik je bil Janez (tudi Ivan) Zhuber (Čuber), ki se je rodil v Gabrju pri Brusnicah na Dolenjskem leta 1790. Po študiju medicine na Dunaju je najprej služboval kot suplent v ljubljanski civilni bolnici, leta 1819 pa je dobil mesto profesorja za teoretično in praktično medicino na Medikokirurškem liceju. Pozneje je postal primarij tako v civilni bolnici kot tudi v ljubljanski blaznici. Od leta 1851 je bil direktor ljubljanskih Dobrodelnih zavodov. Upokojil se je leta 1862 in tri leta pozneje umrl.
Janez Zhuber je slovel kot dober pedagog in praktični zdravnik. Bil je vnet nasprotnik homeopatije. Odlikovan je bil z zlatim križcem za zasluge s krono ter z redom saškega kralja za civilne zasluge. Tega si je prislužil leta 1837 z uspešnim zdravljenjem saškega kralja Friderika Avgusta, ko je ta zbolel na svojem potovanju skozi Ljubljano. V začetku leta 1865 je bil Zhuber povzdignjen v avstrijski dedni plemiški stan s predikatom »Okróg«, ki je bil verjetno prevzet po enem od toponimov na Kranjskem. Po družinski tradiciji je Janez predikat Okrog izbral zato, ker naj bi na Okrogu na Dolenjskem življenje med opravljanjem službe tragično izgubil njegov oče Valentin. S predikatom je povezan tudi grb, v katerem je kovinski obroč oz. (o)krog, na katerem sedi zlata sova. Eskulapova palica, ki raste iz krone, pa aludira na Zhubrovo zdravniško kariero. Plemiška diploma je bila izdana 3. marca 1865, pet dni po smrti dr. Janeza Zhubra, zato jo je prevzel njegov najstarejši sin Rajmund.
Čeprav je rodbina Zhuber pl. Okróg izvirala iz pretežno slovenskega okolja, se je v drugi polovici 19. stoletja pridružila nemški stranki na Kranjskem. Dr. Janez Zhuber, ki se je sicer vedno po nemško podpisoval kot Johann, je npr. nasprotoval prizadevanju za enakopravnost slovenskega in nemškega jezika v ljubljanskem občinskem svetu, češ da znajo vsi svetniki nemško in da se laže izražajo v nemščini kot v slovenščini. Tudi njegovi sinovi so bili v Ljubljani člani nemške ustavoverne stranke in tisti, ki jih je slovenska stran najbolj napadala zaradi njihovega »nemškutarstva«. Najstarejši sin Rajmund je bil pravnik, služboval je v Šmartnem pri Litiji, Novem mestu in Ljubljani, kjer je vrsto let sedel v občinskem svetu. Uradnik v Kranju in Ljubljani je bil tudi Rajmundov mlajši brat Oto, medtem ko je bil najmlajši od bratov, Anton, častnik, ki je sodeloval v vojnah proti Italiji in Prusiji.
Na Slovenskem je bil znan tudi Otov sin Pavel, ki je bil v službi knezov Auerspergov v Soteski in se je zavzemal za razvoj knežjih toplic v Dolenjskih Toplicah. Med drugim je tudi avtor knjižice Zdravilišče Toplice na Kranjskem (1900).
Kar nekaj članov rodbine Zhuber pl. Okróg je bilo aktivnih častnikov avstro-ogrske vojske. Med njimi je bil morda najbolj znan Aleksander, ki je z brigado sodeloval v bojih za Beograd decembra 1914. V njegovi personalni mapi, ki jo hranijo v dunajskem Vojnem arhivu, se je med drugim ohranil podatek, da je bil prav on tisti častnik cesarsko-kraljeve armade, ki je prvi vkorakal v mesto in na Kalemegdanu snel srbsko zastavo. Aleksander Zhuber pl. Okróg pa je znan tudi po tem, da je – verjetno za potrebe vojske – narisal zemljevid Ljubljane, ki ga danes hranijo na Dunaju.
Danes je rodbina Zhuber-Okróg zelo razvejena in živi večinoma v Avstriji in Nemčiji, na Slovenskem pa jih ni več.

Literatura:
Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 1. del: Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2010, str. 220–231.