Apfaltrerji so bili ena najstarejših plemiških rodbin in ena tistih z najdaljšo kontinuiteto na Slovenskem. Po vsej verjetnosti izvorno koroška rodbina je v 2. polovici 13. stoletja prišla na Kranjsko v službi Spanheimov in se naselila na novo zgrajenem gradu Roje nad Šmartnim pri Litiji. Na Slovenskem so ostali naslednjih sedemsto let, vse do druge svetovne vojne.
Grad Roje je bil v lasti Apfaltrerjev do konca 16. stoletja, ko pa je vanj po Valvasorjevih besedah dvakrat udarila strela, so ga Apfaltrerji dokončno opustili in se preselili v nižinski grad Grmače. Tam je ena veja Apfaltrerjev ostala vse do druge svetovne vojne. Takrat je bil grad požgan, po vojni pa je na njegovem mestu zrasla kmetijska zadruga Litija.
Na barone Apfaltrerje v Litiji in okolici danes spominja zgolj zapuščena grobnica na litijskem pokopališču, ki si jo po drugi svetovni vojni uporabljali kot mrliško vežico. V grobnici z lepim baronskim grbom nad vhodom sta pokopana Rudolf baron Apfaltrer (1819–1893) in njegova žena Silvina, rojena grofica Margheri-Commandona z Otočca (1833–1902). Zdi se, da sta to edina pokojnika v grobnici, saj svojih otrok nista imela, Rudolfovi bratje in njihovi potomci pa so pokopani drugje. O navezanosti barona Rudolfa na domačo Kranjsko priča tudi njegova oporoka, v kateri nečakom, ki jim zapušča vse svoje premoženje, polaga na srce, naj ne zapuščajo Kranjske in naj se čimprej naučijo slovenščine.
Zanimivo je, da Apfaltrerji kljub svojemu starodavnemu poreklu, ki jih je uvrščalo med t. i. praplemstvo, niso nikoli presegli svojega baronskega naziva. Tega so prejeli leta 1672, njihov novi naziv s predikatom pa se je glasil: »Baron Apfaltrer, gospod na Rojah, Grmačah in Motniku«. Ker je v baronski diplomi uporabljena izključno oblika »Apfaltrer«, ni povsem jasno, zakaj je rodbina že v 18., zlasti pa v 19. in 20. stoletju raje uporabljala obliko »baron Apfaltrern« ali celo »baron Apfaltrer pl. Apfaltrern«.
Istočasno z baronskim nazivom so prejeli tudi izboljšavo grba – ta se je razširil s podobo črnih perutnic in gole črnke, medtem ko je izvorni grb z jablano in sedmimi rdečimi jabolki prešel v srčni ščit. Vendar pa je kljub strogim pravilom, ki naj bi veljala v heraldiki, prav grb Apfaltrerjev eden tistih, katerega upodobitve pogosto ne upoštevajo pravil. Tako je npr. srčni ščit včasih modre, drugič zlate barve, jabolka so lahko bodisi rdeča bodisi zlata, pogosto se spreminja položaj črnke v kvadriranem ščitu – včasih je ta upodobljena v 1. in 4. polju, včasih pa v 2. in 3., in tudi njena biserna zapestnica je upodobljena kot zlat trak na nadlakti.

Literatura:
Kotar, Jernej: Apfaltrerji na Gamberku. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 197–212.
Smole, Majda: Kranjska plemiška rodbina Apfaltrerjev. Kronika, 18, 1970, str. 24–27.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Dolenjska – druga knjiga. Med Bogenšperkom in Mokricami (knjiga 13). Ljubljana 2001, str. 56.