Ob vhodu v belokranjski grad Gradac nas še danes pozdravi grb, v katerem je gos, ob njej pa dva kuščarja, povezana z verigo. Grb je pripadal nekdanjim gradaškim graščakom baronom Gusičem, ki so bili lastniki gradu skoraj dvesto let (med sredo 17. in sredo 19. stoletja).

Baroni Gusiči na Kranjskem niso sodili med najpremožnejše in najpomembnejše plemiške rodbine, a so bili sila ponosni na svoj domnevno prastari izvor, ki so ga neskromno povezovali kar z zlatim obdobjem rimske republike. Sklicevali so se namreč na svoja domnevna prednika, rimska konzula Marka Manlija Kapitolina in Tita Manlija Torkvata iz 4. stoletja pr. n. št. Prvi je nepogrešljivo povezan z zgodbo o kapitolinskih goseh, ki so neko noč med galskim obleganjem Rima z glasnim gaganjem opozorile branilce na napad Galcev in tako rešile mesto; drugi pa je po legendi v boju premagal nekega izredno visokega in močnega Galca in si prisvojil njegovo zlato ogrlico. Gusiči, ki so trdili, da izhajajo od obeh rimskih junakov, so imeli zato v svojem grbu upodobljeno gos in zlato ogrlico.

Tradicija Gusičev je nato družinsko zgodbo nadaljevala z nemiri v rimski državi in njihovim begom v »ilirske« dežele (današnjo Hrvaško), kjer da so nato živeli več stoletij, vse do konca srednjega veka. Na Hrvaškem, kjer se je njihov rod v spomin na kapitolinske gosi poimenoval Gusić, so zasedali pomembne funkcije, med drugim naj bi kot župani (comites) upravljali komitat Krbavo.

Če pustimo ob strani zapleteno in nejasno srednjeveško zgodovino Gusičev, pa lahko od 16. stoletja dalje sestavljamo nekoliko bolj natančno, četudi ne povsem zanesljivo sliko rodbine. Vsekakor drži, da so bili Gusiči proti koncu srednjega in v začetku novega veka med vidnejšimi branilci hrvaških dežel pred turškimi vpadi in da so se po padcu Bosne umaknili proti severu. Konec 16. in v začetku 17. stoletja jih že zasledimo habsburških dednih deželah, natančneje na Dolenjskem in v Beli krajini. Tu so se začeli povezovati z lokalnim plemstvom in pridobivati posest. Med najpomembnejšimi gospostvi v njihovi lasti so bili Pogance, Rakovnik in Zaboršt ter Gradac, ki so ga sredi 17. stoletja prevzeli po sorodnikih Purgstallih. Ko so leta 1701 dobili naziv baronov Svetega rimskega cesarstva, so vsa gospostva prešla v njihov predikat in tako postala del uradnega naziva, ki so ga uporabljali vse do konca habsburške monarhije, čeprav omenjena gospostva že zdavnaj niso bila več v njihovi lasti.

Sčasoma so Gusiči razprodali vso kranjsko posest, nazadnje leta 1856 tudi Gradac (kupec je bil Franc vitez Friedau, ki je tam postavil talilnico železa in livarno). Vse do začetka 20. stoletja so baroni Gusiči še ostali povezani s slovenskim ozemljem, pozneje pa so se razselili v druge dežele. Danes najdemo posamezne rodbinske veje pod imenom Gussich na Švedskem in v Avstriji, pa tudi na Hrvaškem, kjer se podpisujejo kot Gušić.

Z baroni Gusiči je povezano tudi zanimivo vprašanje njihovega grba. Rodbina je na Hrvaškem uporabljala grb, v katerem je gos, ki je ima s puščico prestreljen vrat. Gusiči na Kranjskem pa so imeli v grbu poleg gosi dva plazilca oz. kuščarja, ki sta povezana z zlato verigo in nad gosjo držita zlato krono. Vendar pa upodobitve Gusičevega grba niso bile dosledne in so se med seboj razlikovale v številnih podrobnostih. Vzrok za to je baronska diploma iz leta 1701, v kateri manjka heraldični del. To pomeni, da se grb takrat ni spremenil, in rodbina naj bi še naprej uporabljala enak grb kot do tedaj. Težava pa je bila v tem, da natančni blazon njihovega grba ni bil znan, kar je vodilo do tega, da je bil grb upodobljen na različne načine. Zato so Gusiči leta 1900 na cesarja naslovili prošnjo za potrditev baronskega grba. Razlog je bil po njihovih navedbah prav nedefinirani blazon grba Gusičev in posledično velika zmeda in nedoslednosti pri upodabljanju njihovega grba, čemur so hoteli enkrat za vselej narediti konec. Cesar je njihovi prošnji ugodil in jim potrdil grb: ostali sta gos (zdaj obrnjena v levo, kar je po heraldičnih pravilih neobičajno) in zlata verižica, ki pa zdaj ni več povezovala dveh kuščarjev, temveč dva zmaja. Gusiči so tako šele 18 let pred razpadom monarhije dobili uradni blazon svojega grba.

Literatura:

Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 16. stoletje. 1. del – Od Barbov do Zetschkerjev. Ljubljana, 2017, str. 115–147.