»Šneperško grajšino na Notrajnskem je te dni za 499.600 fl. sr. knez Schönburg Waldenburg iz Nemškega kupil«. S temi skopimi besedami so leta 1853 v Novicah obelodanili novico, ki je pomenila konec propadanja ne le enega najstarejših gradov na Slovenskem, temveč tudi in predvsem njegovega gospodarskega bogastva, ki se je skrivalo v prostranih snežniških gozdovih. Prejšnji lastniki, grofje Lichtenbergi, so morali leta 1847 zaradi slabega gospodarjenja snežniško gospostvo po več kot sto petdesetih letih prodati. Kljub temu je grad z okolico še kar nekaj let sameval in propadal, dokler ni leta 1853 prišla rešitev v podobi knezov Schönburg-Waldenburg.
Zgodovina frankovsko-turingijskega rodu Schönburgov sega nazaj daleč v 12. stoletje. Njihovo kasnejše delovanje pa je bilo povezano predvsem z volilno kneževino Saško, kjer so skozi stoletja pridobivali pomembne posesti, ki so kasneje dale imena različnim rodbinskim linijam. Do 18. stoletja jim je uspelo za svoja ozemlja uveljaviti prav poseben ustavno-pravni status in razviti lastne državne strukture. Po letu 1740 pa so se morali svoji samostojnosti v veliki meri odpovedati na račun Saške. Rodbina, ki je bila leta 1700 v celoti povzdignjena med grofe, se je že v 16. stoletju razdelila na t. i. zgornjo (kasnejšo knežjo) in spodnjo (kasnejšo grofovsko). Leta 1790 je bil eden od članov zgornje linije, Oto Karel Friderik (1758–1800), povzdignjen med državne kneze, njegova sinova pa sta osnovala novi dve liniji, in sicer starejši Oto Viktor (1785–1859) linijo Schönburg-Waldenburg, mlajši Henrik Edvard (1787–1872) pa linijo Schönburg-Hartenstein.
Za slovensko zgodovino, predvsem za zgodovino Snežnika, je najpomembnejša linija kneza Ota Viktorja, ki je leta 1853 kupil propadajoče gospostvo in ga v oporoki namenil svojemu tretjerojenemu sinu Juriju (1828–1900). Ta je za svojo notranjsko dediščino izvedel šele ob očetovi smrti 1859 in jo šele takrat dejansko tudi prevzel. V želji, da bi zanemarjeno posest čim bolje upravljal, je izstopil iz avstrijske vojske in se z ženo Luizo (rojeno princeso Bentheim-Tecklenburg (1844–1922)) za nekaj časa preselil na Snežnik. Tam sta zakonca najprej obnovila razpadajočo grajsko stavbo, nato pa se posvetila še urejanju okolice. V naslednjih desetletjih, vse tja do druge svetovne vojne, je bilo gospodarstvo snežniške graščine zgledno urejeno in je privabljalo tudi številne knezove sorodnike iz visokega evropskega plemstva. Kljub temu pa Snežnik ni bil dolgo stalno bivališče Schönburgov. Že leta 1865 sta princ Jurij in njegova žena Luiza kupila grad Hermsdorf blizu Dresdna, kjer je družina stalno bivala, Snežnik pa je postal poletna rezidenca, kjer so preživljali počitnice in gostili lovske prijatelje.
Schönburgi so Snežnik kljub nemirnim letom med obema svetovnima vojnama obdržali v celoti, čeprav je rapalska meja potekala ravno po sredini njihovega snežniškega posestva. Jugoslovanski del je sicer sprva prišel pod državno nadzorstvo in kraljevina je princa Hermana kot Nemca za nekaj časa celo razlastila. Vendar pa je temu uspelo, da je leta 1924 znova postal lastnik celotnega posestva. Srečo je imel tudi z oskrbniki graščine, Henrikom Schollmayer-Lichtenbergom in za njim Leonom Schauto. Slednji je grad med drugo svetovno vojno obvaroval pred plenjenjem in požigom, tako da je grajska stavba z vsem inventarjem vred praktično nedotaknjena dočakala novo jugoslovansko državo.
Po vojni je bil grad nacionaliziran in je postal muzej. Schönburgi se niso tja nikoli več vrnili. Kljub vsem pa na njih spominjajo številni materialni ostanki, med njimi tudi njihov grb, ki je upodobljen na različnih mestih – nad vhodom v grad, na kaminu v vhodni avli, na drobnem inventarju (kozarci), pa tudi na t. i. ničelnem kamnu v grajskem parku, s katerim so bile izmerjene dolžine cest na snežniškem posestvu. Barvno različico grba lahko vidimo tudi v steni bližnje grajske pristave – okoli grba teče napis GEORG PRINZ UND HERR VON SCHONBURG WALDENBURG 1863.

Literatura:
Genealogisches Handbuch des Adels, 114, str. 390–391.
Kačičnik Gabrič, Alenka, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače. Ljubljana, 2004.
Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1-2 (Iz zgodovine snežniške graščine) str. 20–41.