Na Neptunovem vodnjaku pred vhodom v polhograjsko graščino je vklesan grb, v katerem je navzdol obrnjen napet lok. Grb spominja na srednjeveške gospode Polhograjske, ki so v virih prvič izpričani v začetku 13. stoletja. Sodili so med najzvestejše spanheimske ministeriale, kar jim je omogočilo hiter družbeni vzpon. Kasneje so se navezali na Tirolsko-Goriške grofe in za njih v Ljubljani opravljali različne službe. Njihova posest je obsegala med drugim dve grajski poslopji v Polhovem Gradcu oz. njegovi neposredni okolici, ki pa sta kasneje propadli. Sama rodbina je gospodarsko nazadovala od sredine 14. stoletja dalje, dokončno pa izumrla proti koncu 15. stoletja z Janezom Polhograjskim.
Vendar pa grb na vodnjaku ni neposredno povezan s srednjeveškimi Polhograjskimi, temveč z njihovimi novoveškimi nasledniki – družino Kunstl. Kunstli so bili sprva kmetje iz Pungerta pri Škofji Loki, od koder so se v 16. stoletju preselili v mesto in obogateli s fužinarstvom in trgovino z železom. Gregor Kunstl (umrl 1639) se je v začetku 17. stoletja preselil v Ljubljano in bil tam po pridobitvi meščanstva večkrat izvoljen za mestnega svetnika, sodnika in župana. Svoje premoženje je povečal s trgovino z vinom, kupil v mestu več hiš in denar večkrat posodil deželnim stanovom. Že po njegovi smrti, 1646, sta bila njegov brat Janez (umrl 1659, njegova linija je izumrla sredi 18. stoletja) in sin Marko Anton (1636–1693) povzdignjena v plemiški stan s predikatom Baumgarten (nem. ime za Pungert). Razlog za povzdig je bila delno gospodarska uspešnost rodbine, delno pa vojaške zasluge posameznih družinskih članov, ki se so borili v tridesetletni vojni in ostalih habsburških vojnah.
Marko Anton je opustil očetovo trgovsko dejavnost ter se posvetil finančnim poslom in nakupom nepremičnin, med katerimi je bilo najpomembnejše gospostvo Polhov Gradec. Že on sam, še bolj pa njegovi potomci so se sorodstveno povezali z najuglednejšimi kranjskimi plemiškimi družinami. Na tej podlagi je bil Marko Anton 1660 sprejet med kranjske deželane, 1684 pa ga je cesar Leopold I. povzdignil še v dedni baronski stan z imenom Billichgrätz, ki ga je smel uporabljati namesto starega rodbinskega imena Kunstl. Hkrati z novim nazivom so baroni Polhograjski dobili tudi nov grb. Starega Kunstlovega, ki so ga prejeli ob povzdigu v plemiški stan 1646, je sedaj zamenjal nov grb – zlat in navzdol obrnjen lok – ki je bil povzet po grbu srednjeveških izumrlih Polhograjskih. Tako so se baroni Polhograjski z imenom in grbom navezali na srednjeveške predhodnike.
Po Valvasorju, ki je Polhov Gradec upodobil v Slavi vojvodine Kranjske konec 17. stoletja, sta bila na vodnjaku celo dva grba – poleg Billichgrätzovega (ki je na grafiki napačno obrnjen v (heraldično) levo namesto navzdol) je še grb s samorogom, ki predstavlja drugo ženo Marka Antona – Johano Sibilo, rojeno Gall z Rožeka. Danes Gallovega grba ni več. To je morda povezano s poznejšimi predelavami vodnjaka, na katere bi lahko spominjali letnica 1696, prav tako vklesana na vodnjaku, in drugačna lega grba – Valvasor je Billichgrätzev (in Gallov) grb namreč narisal na južni strani vodnjaka, in ne na vzhodni, na kateri ga vidimo danes. Prav tako sta bila glede na Valvasorjevo grafiko grba Billichgrätzov in Gallov tudi nad vhodom v dvorec Lesno Brdo, vendar tudi teh dveh grbov danes ni več, saj je bil dvorec porušen po drugi svetovni vojni.

Literatura:
Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje. 1. del – Od Billichgrätzov do Zanettijev. Ljubljana, 2014, str. 9-18.