Jožef Dietrich, rojen leta 1780 na Dunaju hišnemu posestniku Konradu Dietrichu in Elizabeti Kriecher, se je sprva ukvarjal s prevozništvom in to je s pridom izkoristil med Napoleonovimi vojnami. Svoje prevozniške storitve, po katerih se je med vojno povpraševanje zelo povečalo (zlasti s strani vojske), je dal v zakup in si tako pridobil veliko bogastvo. Zaradi zaslug in bogastva je bil Jožef Dietrich leta 1819 povzdignjen v ogrski plemiški stan, pet let pozneje (1824) je dobil ogrski baronski naziv (takrat je v grb dobil tudi srednji šlem z upognjeno roko), še leto pozneje pa mu je cesar Franc kot ogrski kralj podaril posest Barakony v aradskem komitatu. Poleg omenjene posesti je imel baron Dietrich v lasti še nekatera druga gospostva na Ogrskem (npr. Pankota, Magyarad, Apathy) in v Spodnji Avstriji (npr. grad Feistritz am Wechsel in Thomasberg), kupil pa je tudi tovarno kos v Spittalu na Semmeringu in jeklarno v Mürzzuschlagu. Ukvarjal se je tudi s posojanjem denarja, kar ga je leta 1819 pripeljalo še na Gorenjsko oz. v Tržič.
Takratni tržiški graščak Jožef Vencelj grof Radetzky je namreč zaradi nerentabilnih vlaganj in nesreč, ki so zadele Tržič (požar 1811) zašel v velike dolgove in si je moral sposojati denar (poleg tega je bila menda njegova žena strastna kvartopirka). Tudi pri Jožefu Dietrichu, ki je postal njegov glavni upnik. Navsezadnje je Radetzky bankrotiral. Januarja 1819 je z Dietrichom sklenil pogodbo, s katero mu je v užitek prepustil vse dohodke od svoje posesti, ker pa tudi to ni zadostovalo, mu je novembra istega leta prodal (dejansko pa zgolj predal) vso svojo tržiško posest z vsemi pravicami in terjatvami.
Baron Dietrich se v nasprotju z Radetzkim ni spuščal v tvegane naložbe, temveč je pobiral dobiček od že obstoječih obratov. Zato pa je denar vlagal v reprezentanco svojih prebivališč. Preuredil je tudi tržiški grad Neuhaus in dal nanj v trajen spomin vklesati tudi svoj grb.
V družinskem življenju ni imel takšne sreče kot v poslovnem. V zakonu z Ano pl. Béra, sta se mu rodili dve hčeri, od katerih je mlajša Viljemina umrla že pri štirih letih. Starejši hčerki Ani pa je očetovo bogastvo omogočilo, da je dobila zelo uglednega moža, poljskega kneza Ludvika Sułkowskega, lastnika posesti v Bielskem (danes Bielsko-Biała). Njun sin knez Jožef Sułkowski je bil tudi glavni dedič dedovega velikanskega premoženja, ki je bil ocenjeno na 8 milijonov goldinarjev.
Baron Dietrich je umrl julija 1855 na Dunaju in z njim je rodbina tudi izumrla. Premoženje, ki ga je nabiral celo življenje, se je razpršilo. Grad Neuhaus je podedoval Dietrichov vnuk Jožef Sułkowski in ga že leta 1873 prodal Kranjski industrijski družbi.

Literatura:
Preinfalk, Miha: Jožef baron Dietrich in njegove povezave z rodbino Sulkowski. Zapomniani książęta?: Sułkowscy w XVIII-XX wieku (ur. Dariusz Nawrot, Grzegorz Madej). Katowice: Wydawnictwo Uniwersytetu Śląskiego, 2016, str. 143–163.
Preinfalk, Miha: Tržiški graščak – Jožef Dietrich in njegov grb. Tržičan, letnik 12, št. 2 (2. marec 2009), str. 33.
Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 1. del: Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2010, str. 54–56.